Kdo sploh še potrebuje Združene narode?

»Združeni narodi imajo velik potencial, a trenutno je to samo klub, v katerem se lahko ljudje sestajajo, pogovarjajo in zabavajo. To je tako žalostno,« je takoj po tem, ko je bil izvoljen za ameriškega predsednika, tvitnil Donald Trump. Podobno se vede tudi zdaj na generalni skupščini ZN. Kot da bi hotel vsem zalučati v obraz vprašanje – kdo sploh še potrebuje ZN?

Medtem ko Trump in njegov svetovalec za državno varnost John Bolton (že kot veleposlanik v svetovni organizaciji je zavzel skeptično stališče do smiselnosti njenega obstoja) tudi tokrat grozita s krčenjem ameriške udeležbe v financiranju ključnih teles ZN, je na zasedanju v Zalivu želv še kako čutiti prisotnost moža, ki ga v resnici ni v dvorani.

Kitajski predsednik Xi Jinping tudi letos ni odpotoval v New York, a se z vsakim Trumpovim korakom proti izhodu iz ZN vse bolj zdi, da Xi zavzema še en prazen stol v dvoranah, v katerih razpravljajo o usodi sveta.

Vodstvo v Pekingu je v minulih 30 letih, odkar si je zamislilo svetovno organizacijo kot prizorišče svojega globalnega vzpona, očitno pozorno spremljalo vsako območno krizo. Kitajci so opazili, da celo varnostnemu svetu ni uspelo preprečiti vojne na Balkanu, pretresov v Ukrajini in vzpostavitve Islamske države, tako da jim je jasno, da tam, kjer se spopadejo interesi stalnih članic najmočnejšega telesa ZN, takšna multilateralnost pravzaprav v nobeni obliki ne pomaga.


 

Razmeroma skromen kitajski prispevek

Azijska sila je poleg tega ugotovila, da se v vznemirjenem svetu, v katerem že dolgo živimo, še najbolj splača vlagati v mirovne operacije. Glede na število spopadov in žarišč se namreč prav na tem področju ponuja največji »trg« za uveljavitev slovesa mirovnika, ki se ne namerava vmešavati v notranje zadeve drugih držav, hkrati je vedno pripravljen braniti najplemenitejše načelo miru in sožitja.

V primerjavi z 22 odstotki, kolikor ZDA od leta 2016 do 2018 prispevajo v proračun ZN, je kitajski prispevek razmeroma skromen, saj znaša slabih 8 odstotkov. Celo Japonska, ki ji velika soseda neusmiljeno stoji na poti k stalnemu članstvu v varnostnem svetu, daje več, saj v rednem proračunu svetovne organizacije sodeluje z 9,7 odstotka.

Občutno povečanje dotoka kitajskega denarja so zaznali v mirovnih operacijah ZN (UNPKO). Medtem ko je leta 2013 azijska sila v UNPKO prispevala zgolj 3 odstotke proračuna, zdaj pokriva kar 10,25 odstotka stroškov mirovnih operacij. V prihodnjih petih letih namerava Kitajska za ta namen prispevati več kot milijardo dolarjev. Do zdaj je Kitajska za mirovne operacije usposobila več kot 8000 vojakov. Čeprav ZDA v ta sektor še vedno prispevajo največ sredstev, je mogoče opaziti razliko v trendih.

Ameriška veleposlanica v ZN Nikki Haley je marca zagrozila, da je Washington »šele začel« nižati denarno udeležbo v ohranjanju miru, kitajski funkcionarji ob vsaki priložnosti poudarijo, da je njihova država na tem področju šele začela višati denarne prispevke.

Na kitajski status v ZN bo seveda vidno vplival tudi trgovinski spor z ZDA, ki se je očitno že začel in o katerem se zdi, da bo prerasel v dolgotrajno hladno vojno. Vsi kitajski diplomati, vključno s tistimi v ZN, so dobili nalogo, da okoli kitajskega programa protiprotekcionizma in globalne integracije zberejo čim širšo koalicijo. Tega ne bo mogoče zlahka uresničiti, saj velesile in predvsem majhne države v Kitajski še vedno ne vidijo dovolj zanesljive partnerice, v katere košaro bi bile pripravljene položiti vsa jajca.

Toda azijska sila vse stvari opazuje dolgoročno. Jasno ji je, da se ZN vse bolj opirajo prav na načela, za katera se tudi sama zavzema (neodvisnost pred človekovimi pravicami, gospodarski razvoj na prvem mestu), in tako neopazno ustvarja novo ureditev, ki jo vodi Kitajska. Za zdaj morda od zadaj, a to je zgolj vprašanje formacije. Vodja pogosto koraka na koncu kolone.