Kdo se boji Borisa Johnsona?

Britanska vlada in opozicija sta zadnjih šest tednov iskali kompromis o tem, za kako tesne trgovinske odnose z Evropsko unijo si bo po brexitu prizadevala aktualna oziroma prihodnja vlada. Ključni cilj pogajalcev je bil doseči dogovor, ki bo odporen na volilne cikle in zlasti na nepredvidljiva dejanja enega politika.

Vodstvo laburistov je v zameno za svojo podporo pri naslednjem parlamentarnem glasovanju o spornem ločitvenem sporazumu o brexitu v pogajanjih zahtevalo vzpostavitev stalne carinske unije z EU. Toda vlada Therese May je bila pripravljena pristati zgolj na začasno carinsko unijo, zavedajoč se, da bi v nasprotnem primeru prelomila eno od ključnih obljub, ki so jih vladajoči konservativci dali med referendumsko kampanjo in na zadnjih parlamentarnih volitvah.

Po tem ko v njih že več tednov ni bilo zaznati nobenega napredka, so medstrankarska pogajanja danes dosegla svoj neslavni konec, iskanje rešitev za politično blokado, povezano z brexitom, pa se je znova vrnilo v parlament, kjer bo vlada v začetku prihodnjega meseca predvidoma še zadnjič poskusila ratificirati trikrat zavrnjeni ločitveni sporazum. Če bo še četrtič neuspešna, Theresa May najverjetneje ne bo imela druge možnosti, kot da odstopi s položaja.

Šibka in nestabilna vlada

Premierka je včeraj, dan pred propadom pogajanj z opozicijo, pristala na določitev datuma svojega umika, ki bo predvidoma znan v začetku junija. To so od nje zahtevali konservativni poslanci, ki so čedalje bolj obupani nad razmerami v stranki in nad njeno padajočo volilno podporo. Odtekanje konservativnih glasov k novoustanovljeni stranki Brexit Nigela Faragea je zagotovo vplivalo tudi na pogajanja z opozicijo in samo še dodatno utrdilo že tako nasprotujoča si stališča obeh strani o tem, kako tesni odnosi z EU27 so v interesu države.



Vodja laburistov Jeremy Corbyn na koncu ni več verjel v smiselnost pogajanj s »čedalje bolj šibko in nestabilno« konservativno vlado. Kot je zapisal v pismu premierki May, je opozicija izgubila zaupanje, da bi njena vlada, v stanju kakršnem je, uspela implementirati kakršen koli medstrankarski kompromis. Corbyn hkrati tudi ni verjel v to, da bi se premierkin naslednik avtomatično držal dogovora, sklenjenega v tem mandatu, zato so laburisti ves čas pogajanj zahtevali, da mora biti vsak kompromis odporen na menjavo oblasti.

Evroskeptična rešitev

Njihov strah pred tem, da bi nekdanji zunanji minister Boris Johnson oziroma kateri od njegovih evroskeptičnih zaveznikov v primeru uspešnega vzpona na čelo konservativne stranke pod preprogo pometel vsakršen dogovor sedanje vlade z opozicijo, vsekakor ni bil neupravičen. Johnsonovo nasprotovanje ločitvenemu sporazumu je dobro dokumentirano. Hkrati se sklada z javnim mnenjem, ki nad sporazumom, rezultatom dveh let pogajanj med Londonom in Brusljem, ni navdušeno.



Johnson, ki je ta teden potrdil, da se bo podal v tekmo za prihodnjega voditelja konservativcev, ima večje možnosti za zmago, kot jih je imel leta 2016, preprosto za to, ker v stranki trenutno vlada panika, je za Delo pojasnil britanski politolog Tim Bale. »Celo tisti kolegi, ki ga ne marajo oziroma mu ne zaupajo, verjamejo, da bi z njim imeli možnost zmage na naslednjih volitvah.«

Medtem ko bi prihod evroskeptika na čelo stranke okrepil njeno volilno podporo, pa ne bi bistveno olajšal težav, povezanih s procesom izstopa države iz EU. »Če novi voditelj ali voditeljica ne bi nemudoma sklicala predčasnih volitev, bi parlamentarna aritmetika ostala nespremenjena. Nespremenjeno bi ostalo tudi pogajalsko stališče EU,« je poudaril Bale.