Kavkaški premiki zgodovinskih razsežnosti

Včeraj je armenski premier Nikol Pašinjan pred parlamentom povedal nekaj doslej »nezaslišanega«, a njegova izjava, da je Erevan pripravljen priznati ozemeljsko celovitost sosednjega Azerbajdžana v okviru sovjetskih meja leta 1991, če je to Baku pripravljen zagotoviti tudi Armeniji, je morda prvi korak do prve mirne rešitve vprašanja enega od najbolj vročih posovjetskih »ozemelj zamrznjenega konflikta«.

Pašinjan je poslancem pojasnil, da je za mir v regiji najbolj pomembno, da Erevan normalizira odnose z Bakujem in Ankaro. Dejal je, da je mogoče doseči mirovni sporazum z Azerbajdžanom, če se bosta obe državi odločno zavezali, da bosta spoštovali ozemeljsko celovitost druga druge, in obljubili, da si ne bosta nikoli hoteli prisvojiti dela ozemlja svoje sosede. V regiji po njegovih besedah lahko dosežejo mir, če bo v mednarodnih odnosih jasno določeno, da je Republika Armenija ozemlje s površino 29.800 kvadratnih kilometrov, ozemlje, ki se je imenovalo Armenska sovjetska socialistična republika, ko je leta 1991 država dosegla neodvisnost.

Vsekakor je dejstvo, da je bil takrat Gorski Karabah uradno del Azerbajdžanske sovjetske socialistične republike, zato ga mednarodna skupnost tudi šteje za del Azerbajdžana, čeprav je ta nadzor nad tem ozemljem izgubil, še preden je zares postal neodvisna država. Pašinjanove besede pomenijo, da je sedanja armenska oblast pripravljena uradno priznati, da Gorski Karabah, kjer živi velika armenska skupnost, pripada sosednji državi.

To je velik preobrat za politika, ki je prišel na oblast po ljudskem uporu, na začetku njegovega vzpona pa so analitiki ugotavljali, da bi lahko »prozahodni« Pašinjan, ki naj ne bi bil povezan s karabaškimi »klani«, postal celo boter pobotanja z Azerbajdžanom. Zgodilo se je prav nasprotno, novi armenski premier je začel uporabljati politični slogan Karabah, to je Armenija, in pika, državo pa je vpletel v hud spopad s sosedo, ki ji je vojaško in diplomatsko pomagala mogočna zaveznica Turčija. Veliko ozemlja so takrat osvobodili Azerbajdžanci, še več bi ga, če Erevanu ne bi diplomatsko pomagala tradicionalna zaveznica Moskva, ki ima zdaj v Gorskem Karabahu tudi nameščene mirovne sile.

Mirovnega sporazuma še ni

V armenski opoziciji so takoj ugotovili, da je premier »prodal« Arcah, kakor po armensko pravijo Gorskemu Karabahu. »Njegove besede enoznačno pomenijo, da je Arcah Azerbajdžan, in pika,« je dejal Armen Ašotjan iz opozicijske republikanske stranke. Po javnomnenjskih raziskavah večina Armencev nasprotuje temu, da bi oblast v Karabahu prevzel Azerbajdžan, zato so bili nekateri komentatorji presenečeni, ker se po »izdajalskih« izjavah svojega premiera ljudstvo ni zgrnilo na ulice. »V Armeniji je veliko ljudi, ki so kategorično proti Pašinjanu, a nimajo voditelja, ki bi jih združil in povedel na proteste. Veliko njegovih nasprotnikov pa na demonstracije niti ne bi šlo, ker se zavedajo, da na ta način ni mogoče ničesar spremeniti,« je za ruski dnevnik Kommersant povedal direktor erevanskega novinarskega središča Boris Navasardjan.

V Bakuju tudi ni bilo javnih prireditev, na katerih bi se veselili sprememb razmišljanja v Erevanu, pač pa voditelj države ni mogel skriti zadovoljstva. To pomeni, da se Erevan v načelu strinja z našimi stališči, je izjavil azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev. Ni se mogel vzdržati komentarja na nekdanji Pašinjanov slogan, da je Karabah »Armenija, in pika«. Dejal je, da zdaj od sosednje države pričakuje uradno izjavo, da »je Karabah Azerbajdžan, in klicaj«. Ponovil je, da se bodo Armenci, ki zdaj živijo v Gorskem Karabahu, morali odločiti: če ne bodo sprejeli azerbajdžanskega državljanstva, si bodo morali najti drugo prebivališče.

Pašinjana se bodo njegovi sonarodnjaki nekoč nemara spominjali kot velikega narodnega izdajalca, a njegove izjave še ne pomenijo, da je mirovni sporazum že pred vrati, opozarja Novosardjan. Erevan namreč vztraja, da mora ta vključevati mednarodne garancije za varnost Armenije ter spoštovanje pravic in svoboščin karabaških Armencev, v Bakuju pa kategorično nasprotujejo kakršnemukoli »vmešavanju« iz tujine.