Kakšna sporočila je Akihito poslal človeštvu?

»V veliko tolažbo mi je, da se je obdobje heisei končalo, ne da bi se Japonska znašla v vojni.« Ko je na tiskovni konferenci decembra lani izgovarjal te besede, je cesarju Akihitu zadrhtel glas. S tem, ko je danes abdiciral, je postal prvi monarh v moderni japonski zgodovini, med čigar vladavino v deželi vzhajajočega sonca ni bilo vojne.

Tako je upravičil tudi ime 30-letnega obdobja heisei, kar pomeni 'povsod mir'. Čeprav je v japonski povojni ustavi zapisano, da vojna ne sme biti sredstvo za reševanje meddržavnih sporov, je prav Akihito veliko storil za oblikovanje nove identitete naroda, ki mu je bil v dolgi zgodovini samurajski meč veliko bližji kot golobica z oljčno vejico.
 

Občutljiva diplomatska misija

Ko je njegov oče cesar Hirohito 15. avgusta 1945 prvič po radiu spregovoril narodu in objavil kapitulacijo, je imel Akihito komaj enajst let. V naslednjih 44 letih je odrasel ne le kot prestolonaslednik in bodoči monarh, temveč tudi kot pripadnik nove generacije Japoncev, ki je imela misijo zaceliti globoke rane na telesu in duši naroda, na katerega so odvrgli dve jedrski bombi, hkrati pa poiskati v svetu novo mesto za Japonsko, ki dolgo ni vedela, kako naj v sebi vzpostavi spravo med poraženim agresorjem in najstrašnejšo žrtvijo.



Čeprav je v novi ustavi cesar izgubil ne le status božanstva, temveč tudi sleherno politično moč, je Akihito že z devetnajstimi leti začel sila občutljivo diplomatsko misijo. Na začetku leta 1953 se je napotil na šestmesečno turnejo po ZDA, Kanadi in trinajstih evropskih državah. Ker ne bi bilo primerno, da bi na slovesnosti kronanja kraljice Elizabete II. zastopal Japonsko njegov oče, v čigar imenu je japonska vojska azijske države »osvobajala« evropskega – predvsem britanskega – kolonializma, se je tega dogodka v cesarjevem imenu udeležil mladi princ.

To je bil trenutek, ko se je moral Akihito spoprijeti s sliko Japonske, ki so jo o njej imeli zahodni protifašisti. Čeprav so ga prizadeli protesti, ki so jih organizirali zaradi njegove navzočnosti na britanskih tleh, še vedno vročih od druge svetovne vojne, ki se je končala le osem let pred tem, ga to ni pahnilo na napačno stran. Akihito je že takrat vedel, da je za njegovo deželo ključno, da vzpostavi odnose z drugimi na novih temeljih in da je najmočnejši cement, ki bo pripomogel k stabilnosti teh novih odnosov, prav trdna opredelitev Japonske za mir.


 

Dobrodušni vladar

Preden je leta 1989 sedel na prestol, je Akihito obiskal 30 držav. Tem je nato, ko je postal cesar, dodal še 28. Vsa ta njegova aktivnost je temeljila na prepričanju, da mora biti Japonska odprta proti zunanjemu svetu in mora, kot je dejal, odnose z drugimi državami graditi z »modrostjo, iskrenostjo in dobrimi nameni«.



Hkrati se je Akihito zavedal, da to zahteva tudi spremembe znotraj Japonske in da mora biti država, ki je bolj odprta navzven, prav tako emancipirana in odprta do sebe. Osebno je dal zgled, kaj pomeni moderna monarhija, ko se je neposredno po tem, ko je postal cesar, prvič srečal s predstavniki medijev. Novinarju, ki je stal, ko mu je prvi postavil vprašanje, je dejal, da lahko sede. »Ampak vaša cesarska visokost,« mu je odgovoril novinar, »odločeno je bilo, da moram pred vami stati!« »V tem primeru,« je dejal cesar, »lahko, če želite, tudi stojite.«

Že s tem je dal Akihito vedeti, da si želi biti dobrodušen vladar, ki mu lahko vsak gleda naravnost v oči – to je bilo po japonski tradiciji nekaj nedopustnega. Poleg tega je govoril v pogovornem, čeprav izborno negovanem jeziku, in ne kot njegov oče, ki je uporabljal stavke, polne vzvišenih in klasičnih izrazov, ki so jih manj izobraženi Japonci težko razumeli. Najmočnejše sporočilo je takratni princ prestolonaslednik dal rojakom, ko se je zaljubil. Ko je poleti 1957 na teniškem igrišču spoznal Mičiko Šoda, »običajno« dekle brez modre krvi, je bilo njeno »nizko« poreklo zanj nepomembno. Akihito je v zgodovino japonskega dvora skozi velika vrata pripeljal ljubezen. Ko so Mičiko naslednje leto poslali v Bruselj, je princ prosil belgijskega kralja Baudouina, naj ji pove, da ji je naklonjen, hkrati ga je prosil, naj mu pomaga prepričati očeta, da bo kot bodoči cesar boljši monarh, če bo srečen človek.

Desetega aprila 1959 je Mičiko postala prva predstavnica ljudstva, ki je po 2600 letih zgodovine japonskega dvora vstopila v cesarsko družino.
 

Tudi cesar je človek

Malo japonskih politikov je pripravljenih tako izraziti obžalovanje zaradi vojnih zločinov, kot je bil to pripravljen storiti cesar Akihito. Ko je leta 2015 ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne obiskal Palau, je bilo napovedano, da bosta cesar in cesarica počastila spomin na padle vojake. Japonski mediji so vztrajali pri 10.000 japonskih žrtvah, hkrati pa ignorirali 1700 ameriških marincev, ki so padli v boju. Cesar je poudaril, da spoštuje vse žrtve na obeh sprtih straneh. S tem se je dvignil nad vulgarni nacionalizem in nevarni militarizem ter pokazal Japoncem, kaj pomeni predanost ideji miru.



Akihito se je odločil, da bo abdiciral, ko je pred dvema letoma in pol ugotovil, da obredov ne opravlja dovolj natančno. Delal je napake, po njegovem mnenju pa imajo vsi, torej tudi cesar, odgovornost, da svoje delo opravijo natančno do popolnosti. Ali pa naj ga prepustijo novi generaciji. S tem je poslal sporočilo ne le vsem Japoncem, ampak tudi drugim ljudem po svetu. Tudi cesar je človek. To pomeni, da mora biti odgovoren za tisto, kar počne, čeprav so to zgolj cesarski obredi.