Pomladno obredje cesarja Akihita

Ko je cesar Akihito, odet v tradicionalna cesarska oblačila, prejšnji torek vstopil v tempelj Kašikodokoro, je bilo to prvo dejanje zapletenega obreda, ki bo potekal pred njegovo abdikacijo. V kimonu tople oker barve, kakršno sme nositi samo monarh, in s kapo iz črne svile, katere trdi rep je privzdignjen visoko nad tilnik, je molil k boginji Sonca Amaterasu omikami in tako njej prvi sporočil, da v kratkem ne bo več cesar.

Z ritualnim cesarskim žezlom v roki se je počasi sprehodil okoli lesenega templja, ki stoji znotraj cesarske palače v Tokiu, nato pa stopil za bambusov paravan in v klasičnem japonskem jeziku boginji sporočil, da bo 30. aprila zapustil prestol in da bo njegov starejši sin Naruhito dan pozneje postal 126. japonski cesar.

Petinosemdesetletni Akihito je nato obhodil še druge dele templja in se poklonil vsem prejšnjim cesarjem v palači Koreiden ter drugim božanstvom v palači Šinden. Cesarica Mičiko, ki ji zdravje ni dopuščalo, da bi ga spremljala, je medtem molila v svoji rezidenci.
 

Še bolj obredno

Akihito bo obiskal še nekaj templjev in prednikom ritualno napovedal svojo abdikacijo. Tako bo 26. marca obiskal grob legendarnega prvega cesarja Džimuja v Kašihari v prefekturi Nara, 18. aprila pa bo v templju Ise Džingu v prefekturi Mie. Tudi Amaterasu je pravzaprav ena od svetih prednikov, saj Japonci verujejo, da so njihovi cesarji neposredni potomci te boginje, ki ne le da je bila vladarica Sonca in neba, temveč je imela na skrbi tudi ohranjanje ravnovesja in skladnosti na Zemlji. Prav zato se z njo začne obred objave abdikacije. Akihito bo nato 23. aprila obiskal mavzolej svojega očeta, prejšnjega cesarja Hirohita, in tako na koncu še njega obvestil o tem, da zapušča prestol.



Japonska bo tako imela v letošnji pomladi še toliko bolj obredno življenje kot običajno. Takoj po tistem, ko bo Akihito končal svojo serijo obredov, bo novi cesar Naruhito začel obhod teh istih templjev in grobov prednikov ter s tem napovedal svoj prihod na prestol. Najprej, seveda, boginji Amaterasu, in sicer 8. maja, nato pa po določenem vrstnem redu še preostalim, vse do ceremonialnega ustoličenja, ki je napovedano za 22. oktober.

Ni težko razumeti, zakaj so obredi tako globoko zakoreninjeni v srcu japonske kulture. Tudi sama šintoistična vera, ki odreja predvsem duha te velike civilizacije, je pravzaprav osredotočena na izvajanje obredov s skorajda obsesivno natančnostjo, da bi se tako vzpostavljala povezava med današnjo Japonsko in njeno bogato preteklostjo.

Šinto v japonščini dobesedno pomeni »pot bogov« ali morda, bolje povedano, »pot duhov«, pri čemer pa je treba upoštevati, da ne pojem »bog« ne beseda »duh« v japonskem in v evropskih jezikih nimata enake konotacije. Prej bi lahko bila to »bit«, ki določa duha tradicije in nato tudi bistvo obstoja, tako da so za Japonce obredi način za doseganje duhovne izpopolnitve, ki daje pomen vsem stvarem, posameznika pa podreja nečemu, kar je vzvišeno nad njim samim in minljivostjo, ki ga opredeljuje. Z obredi postane človek večen.



Če že kaj poistoveti »preprostega« človeka in cesarja, je to obred, s katerem tako prvi kot drugi komunicirata s predniki oziroma, povedano drugače, potrjujeta kontinuiteto obstoja in v svetu okoli sebe zagotavljata popolno harmonijo. Naj gre za ustoličenje, abdikacijo, pitje čaja ali odhod v trgovino – obred je vedno način komunikacije, v kateri se vse vrednote in vsi odnosi dvignejo na višjo raven. Mirno bi lahko rekli, da je bistvo japonskega obstoja povzeto v umetnosti komuniciranja v več razsežnostih. Ena se razteza v preteklost, druga ureja sedanjost, tretja zagotavlja nadaljevanje v daljno prihodnost. Obred pa jih med seboj združuje.

Ko hočejo Kitajci pojasniti, zakaj na splošno ne marajo Japoncev, pravijo: You li mei qing, kar pomeni, da »imajo obrede (pa tudi manire), a nimajo čustev«. Nič ni bolj točno od prvega dela tega stavka in nič ni bolj napačno od drugega dela.

Res je namreč, da ko v Tokiu stopite v katero od prodajaln iz verige 7-Eleven, vse osebje, kolikor ga je v prostoru, enoglasno in popolnoma usklajeno zakliče »dobrodošli«, nato vas pospremijo s prav tako kolektivnim »hvala«, ob odhodu pa vam skoraj s kultno disciplino zakličejo še »prosimo, da nas znova obiščete«. Je pa to precej drugače od balkanske pristnosti, s katero vas prodajalec v Beogradu nagovori s »kako ste, soseda«, in čeprav prihajate iz dežele, oddaljene deset tisoč kilometrov, se v hipu počutite, kot da ste v resnici doma v njegovi soseski.


 

Sporočilo božanstvom

Res je tudi, da je obred sestavni del japonskega korporativnega življenja in povsem običajno je, da zaposleni vsak dan ubrano zrecitirajo mantro svoje družbe. »Posvečeni smo v pripravljanje pice najboljše kakovosti po najbolj ugodnih cenah,« pred začetkom delovnega časa vzklikajo zaposleni v piceriji Domino v Tokiu, s čimer ne le sami sebi vtisnejo v zavest, zakaj so tam, temveč dajejo vsem po vrsti vedeti, da ima družba misijo, ki je nad njimi kot posamezniki.

Cesarska palača seveda ni picerija, obredi na obeh krajih pa imajo podoben namen. Z njimi se čustva oblikujejo v sistem, strasti se očistijo in spravijo pod nadzor, človek pa z obredi postaja bližji »bogovom« oziroma, bolje rečeno, »duhovom«.

Ko so budistični menihi tam nekje v 9. stoletju iz Kitajske v deželo vzhajajočega sonca prinesli obred pripravljanja čaja, so Japonci storili to, kar so naredili tudi z vso drugo dediščino kitajske in drugih tujih kultur, ki so se doselile na njihove otoke: dvignili so jih na višjo raven globokega smisla in prečiščene estetike, ki v pripravljanju te male skodelice čaja združuje duhovno in materialno, prazno in popolnjeno, nepopolno in pretanjeno.

Po svoje to počnejo tudi obredi cesarja Akihita. Razlog, zaradi katerega je leta 2016 šokiral narod s sporočilom, da ni več sposoben izpolnjevati cesarskih dolžnosti, je bil občutek nepopolnosti. Začel je pozabljati vrstni red med posameznimi obredi in čutil je, da nima več moči za doseganje lastne popolnosti. Ker je funkcija monarha v povojni Japonski predvsem ceremonialna, se je, razumljivo, Akihito vprašal, kako jo bo lahko še naprej opravljal, ko pa ni več sposoben ohranjati popolnosti same ceremonije.

Zaradi tega ima serija obredov, ki jih je Akihito začel opravljati ta teden, velik pomen. Vsakič ko si bo nadel oblačilo v oker barvi in si dal na glavo svileno kapo s privzdignjenim repom, bo to sporočilo »božanstvom« ali »duhovom«, da je celo »nebeški cesar« (kar dobesedno pomeni japonski naziv »teno«) njihov podrejeni sluga. Hkrati bo to tudi sporočilo Japoncem, da mora biti celo cesar popoln pri opravljanju svojega dela in da mora, kadar tega ni sposoben, svojemu nasledniku prepustiti, da ohranja nemoteno kontinuiteto. Tako je to na Japonskem.