Kaja Kallas, ostra, morda preostra kritičarka Rusije

Estonska predsednica vlade Kaja Kallas, ki je predlagana za naslednjo vodjo zunanje politike Evropske unije, ima zelo ostra stališča do Rusije. Danes je dopolnila 47 let in od začetka leta 2021, ko je postala premierka, slovi kot elokventna kritičarka sosednje Rusije in njenega ekspanzionizma. To pa vzbuja dvome, ali je primerna zastopnica stališč celotnega bloka. V EU in Natu je zagovarjala brezpogojno podporo Kijevu in država z 1,4 milijona prebivalcev je postala ena največjih vojaških donatoric Ukrajini na prebivalca. Zaradi vloge pri odstranjevanju spomenikov iz sovjetskega obdobja jo je Rusija uvrstila na seznam iskanih oseb.

(KOMENTAR) Prednosti Ursule von der Leyen presegajo njene pomanjkljivosti

Rodila se je v Talinu in je pravnukinja prvega načelnika estonske policije, saj se je nova neodvisna država po prvi svetovni vojni izvila iz ruskega imperija, vendar je bila že leta 1940 vključena v Sovjetsko zvezo. Njena mati je bila stara samo šest mesecev, ko so družino leta 1949 skupaj z 20.000 drugimi Estonci prisilno preselili v Sibirijo. »Rusija se ni spremenila,« je dejala lani ob obletnici materinega izgnanstva. »Zlo v Rusiji živi še naprej.«

Velja za skromno in odprto osebo, zato jo v tujini cenijo, čeprav se vse države EU ne strinjajo z njenim vztrajnim kljubovanjem Rusiji. Njena priljubljenost v Estoniji pa je upadla, ko so lokalni mediji lani razkrili, da je bil njen mož vpleten v podjetje, ki je še naprej poslovalo v Rusiji, čeprav je sama javno kritizirala vse, ki so to počeli. Njena vlada je kmalu po volitvah leta 2023 tudi zvišala davke in uzakonila istospolne poroke, čemur nasprotuje skoraj polovica države. Zaradi brezkompromisnosti pri uveljavljanju politik so jo nekateri obtožili arogance.

Njena priljubljenost v Estoniji je upadla, ko so lokalni mediji lani razkrili, da je bil njen mož vpleten v podjetje, ki je še naprej poslovalo v Rusiji, čeprav je sama javno kritizirala vse, ki so to počeli FOTO: Ludovic Marin/AFP

Kaja Kallas je druga generacija politikov. Njen oče je bil guverner centralne banke nove neodvisne Estonije, leta 1994 je ustanovil liberalno reformno stranko, ki jo je vodil deset let, in bil estonski predsednik vlade ter pozneje podpredsednik Barrosove evropske komisije. Leta 2011 je opustila kariero partnerice v veliki odvetniški pisarni v Talinu in uspešno kandidirala v estonski in nato v evropski parlament na listi reformne stranke. Od leta 2018 je vodila reformno stranko in leta 2021 postala prva ženska predsednica estonske vlade. Po poraznih rezultatih na evropskih volitvah, na katerih je reformna stranka (Renew) zasedla tretje mesto, se premierka znova sooča s pozivi opozicije k odstopu.