Kaj hoče v resnici povedati Nicolas Sarkozy?

Ključno se je menda zapisati, sploh politično upovediti sebe: politične (avto)biografije so, vsaj v Franciji, močno obložen knjižni oddelek, tudi predsedniški memoari so tradicionalna obsesija izbranih, ki imajo kaj povedati narodu. Kdor je bil kdaj na čelu Francije, ta vsaj post festum gotovo pripoveduje Francozom (o sebi); konservativec Nicolas Sarkozy prav tako.

Strasti so pomembno življenjsko gibalo in nič manj pogon nekdanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja. Pred kratkim se je podpisal pod knjigo Passions [Strasti, založba Observatoire] in v njej predstavil svojo karierno pot, od začetkov sredi sedemdesetih let, ko se je pri dvajsetih začel politično kaliti, pa (samo) do leta 2007, ko so mu državljani priskrbeli ključe Elizeja.

O ne nujno prijetnih občutkih

Nekdanjega voditelja so kot prvega človeka francoske republike označevali za hiperaktivca, zato niti ni čudno, da v svojem tokratnem pisanju, ki ga počez citirajo francoski mediji, javno prepleta z zasebnim: politiko z intimo. V knjigi je med drugim brati, katere ženske so ga usodno uročile (od prve žene Marie-Dominique Culioli do druge Cécilie in sploh zadnje Carle Bruni) in kateri možje so ga mentorsko določili (od dedka do Jacquesa Chiraca). A kar morda ne šokira, vsaj nekoliko preseneti: denimo to, da postavi čustva pred dejstva, kar je nenavaden vrstni red za nekdanje oblastniško pero, od katerega se, tak je tudi odmev vzvišenega monarhizma, pričakuje, da mu razuma ne meglijo sentimenti.

In vendar Sarko, kot mu pravijo, popisuje situacije s posebnimi poudarki: recimo, kako je kdaj v karieri občutil strah ali kako se do danes ni otresel obžalovanja. Hkrati prizna, da je človek, ki pogosto »pretirava«, a tudi »verjame v prijateljstvo in zvestobo«, ter zdaj »razume za nazaj, koliko je lahko moja ločitev [s Cécilio Attias], potem ko sem bil komaj izvoljen, slabo vplivala na Francoze«.



V knjigi razgali tudi svoje, ne nujno prijetne občutke do političnih sopotnikov in sploh je zoprn do nekaterih tarč, v katere strelja karseda neusmiljeno: od nekdanjega »izdajalskega« premiera Françoisa Fillona (ki mu je na strankarskih predvolitvah spodnesel načrt, da bi se lahko vnovično potegoval na predsedniških volitvah 2017) do Françoisa Hollanda, ki mu je leta 2012 izpulil iz rok ključe Elizeja, ter temperamentne socialistke Ségolène Royal, ki je hotela prav tako voditi Francijo, a je za to »docela nesposobna«, še nekdanjega zunanjega ministra Bernarda Kouchnerja, ki da mu je pozicijo šefa diplomacije izpogojevala njegova žena Christine Ockrent. Medtem ko do mnogih imen francoske politike ne skriva negativnih čustev, je nekako ponižen le do velikega Jacquesa Chiraca in sploh Chiracovih.

Od oporoke do poroke       

Pri Le Pointu zdaj ugibajo, kaj hoče 64-letni nekdanji predsednik – ki ga povezujejo s številnimi finančno-političnimi aferami in je eden tistih kontroverznih politikov, ki tudi na sodišču razvnemajo strasti, negativne nič manj kot pozitivne – v resnici povedati s to zelo osebno knjigo o ambicijah, ljubeznih, družini, odločitvah .... O njej niso mediji domala do zadnjega trenutka vedeli ničesar, saj so pri založbi molčali ko grob, potem pa tik pred zdajci napovedali skoraj 350 strani debelo delo, izvorno napisano na roko in menda objavljeno v 150.000 izvodih. Zdaj napovedujejo Strastem uspešno pot med bralce, kajti že njegova prejšnja knjiga La France pour la vie izpred treh let se je dobro prodajala.



Med vsemi možnimi preigravanji, čemu sploh še ena avtobiografija s podpisom Nicolas Sarkozy, se nekateri sprašujejo, ali ni to morda politična oporoka, medtem ko druge zanima, ali ni to nemara začetek kampanje za vnovični poskus osvojitve Elizejske palače; torej napoved še ene poroke s francoskim narodom … Naj bo tako ali drugače, na vsak način si nekdanji konservativni predsednik, ki so ga mnogi označevali za politika bogatih, z njo nastavi ogledalo tako, kot se hoče kot politično legendo motriti sam. Zato spet močno jezi nekatere, drugi pa mu zadovoljno ploskajo.