Je družba lahko bolna?

»Zbogom, Li Wenliang!« Ta napis se je konec tedna pojavil na zasneženi strehi barake v predmestju Pekinga, očitno kot prikrit izraz žalosti zaradi preminulega zdravnika iz Wuhana, ki je poskusil opozoriti oblast na pojav nevarnega virusa, pa tudi kot jasen odsev nezadovoljstva kitajskih državljanov nad tem, kako se je politično vodstvo lotilo epidemije.



Z več kot 37.500 primeri okužbe in 813 smrtnimi izidi pljučnice, ki jo povzroča koronavirus, poimenovan 2019-nCoV, je ta v vseh pogledih presegel sars. Razen po smrtnosti, ki je prav tako tema strokovnih razprav, saj se odstotek umrlih zelo razlikuje, odvisno od tega, v katerih okvirih ga izračunavajo. Če vzamemo samo mesto Wuhan, je smrtnost zaradi virusa nekaj več kot 4-odstotna, medtem ko je v veliko manjšem mestu Tianmen umrlo 7,25 odstotka obolelih.

Ob tem je veliko bolj pereče vprašanje, ali bi zaradi novega virusa sploh kdo umrl, če bi bila Kitajska država, v kateri spoštujejo svobodo govora.

Nefunkcionalni sistem

»Soočen z novim koronavirusom občutim strahotno jezo, ker lahko zgolj opazujem, kako slab in nefunkcionalen sistem še naprej propada, dokler ne se bo porušil. Način odzivanja kitajske vlade je grozen!« To mi je v novoletnem sporočilu 25. januarja napisal kitajski prijatelj. Čeprav je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) takrat na veliko hvalila transparentnost, s katero je Kitajska uvajala ukrepe proti širjenju okužbe, je bilo očitno, da med Kitajci vlada drugačno razpoloženje.

Bili so besni, ker so si državni voditelji veliko bolj prizadevali, da bi preprečili govorice, kot da bi zatrli virus, pa tudi zato, ker je komunistična partija znova pokazala, da je zanjo človeško življenje veliko manj pomembno od položaja na čelu države.



V vsaki takšni krizi se na Kitajskem pojavijo junaki svobodne zavesti in poklicne vesti. Skorajda smo že pozabili na zdravnika vojaške bolnišnice št. 301 v Pekingu, ki je aprila 2003 napisal pismo osrednji televiziji in hongkonški televiziji Phoenix, v katerem je opozoril, da je veliko več obolelih za sarsom od uradno objavljenih podatkov. Njegovo opozorilo je prodrlo do tujih medijev, in šele potem se je partijsko vodstvo posvetilo povodu, da je takrat 72-letni kirurg s činom generalmajorja poslal pismo državni televiziji.

Pri vsem tem je strašljiva ugotovitev številnih Kitajcev, da se je stopnja svoboščin od takrat le še poslabšala. Opozorilo dr. Jianga je namreč pripeljalo do tega, da so na hitro odstavili župana Pekinga in ministra za zdravje, vlada pa je začela organizirano vojno proti virusu, za katerim je v 17 državah zbolelo več kot 8000 ljudi, 800 pa jih je umrlo.

Med številnimi državljani azijske sile zbuja skrb to, da vsaka tovrstna kriza naredi partijo še bolj živčno in strogo, in namesto da bi se kaj naučila o pomembnosti svobode govora, kritiziranja in razpravljanja o teh vprašanjih, le še močneje udari po tistih, ki poskušajo spregovoriti o problemu.

Dr. Jianga so aretirali leto dni po tem, ko je sars izzvenel, ker je partijskemu vodstvu poslal pismo s predlogom, da bi znova ocenili študentsko gibanje, ki so ga leta 1989 krvavo zadušili na Trgu nebeškega miru. V zaporu je preživel nekaj mesecev. Ko je lani sedanjemu partijskemu in državnemu voditelju Xi Jinpingu poslal pismo z enako vsebino, je 88-letni zdravnik izginil. Obstaja domneva, da je v hišnem priporu.



Ni naključje, da je Xi prejšnji ponedeljek sklical sejo stalnega komiteja politbiroja in sedem najmočnejših mož Kitajske ni brez razloga objavilo ugotovitev, da je epidemija »največji preizkus za kitajski sistem in njegovo sposobnost vodenja«. Partijsko vodstvo se zaveda, da bi lahko virus zajel kritično maso ljudi, ki so z marsičim nezadovoljni.

Okužba je to nezadovoljstvo nad različnimi oblikami družbenih krivic zgolj povezala v edinstvene proteste. Proteste, ki bodo verjetno skopneli hkrati s snegom na strehi pekinške barake. 

Na koncu bo ostalo samo sporočilo preminulega doktorja Li Wenlianga, ki ga je izrekel v televizijskem intervjuju za revijo Caixin, ko je ležal na intenzivnem oddelku v wuhanski bolnišnici: »Zdrava družba ne sme imeti samo enega glasu.«