Jasna presoja pravne službe: Hrvaška krši pravo EU

Bruselj – Pravna služba evropske komisije (EK) se je v postopku, ki ga je glede tožbe proti Hrvaški sprožila Ljubljana, skoraj v celoti postavila na slovensko stran. Dokument, ki smo ga pridobili, je nastal po zaslišanju obeh strani v Bruslju 2. maja letos. V njegovem sklepu je namestnica generalnega direktorja službe Karen Banks zapisala, da večina hrvaškega ravnanja, ki ga Slovenija očita Hrvaški, pomeni kršitev prava EU. Ugotavlja, da je Slovenija pristojna in obvezana izvajati pravo EU na območjih v in na mejah, ugotovljenih na arbitražnem tribunalu.


 

»Meja je določena, EU jo mora upoštevati«
 

Čeprav je pravna služba na podlagi svojih ugotovitev o hrvaških kršitvah prava EU z zavračanjem arbitražne razsodbe evropski komisiji priporočila, naj uradno izda obrazloženo mnenje o tem, so se pri njenem predsedniku Jean-Claudu Junckerju na koncu odločili za molk. Komisija lahko po 259. členu pogodbe o delovanju EU poda obrazloženo mnenje, potem ko je bila obema državama dana možnost, da se v kontradiktornem postopku ustno in pisno izrečeta.

Sámo mnenje sicer drugega za drugim »cefra« hrvaške argumente, povezane z neizvajanjem arbitražne razsodbe. Jasno se postavijo na stališče, da je arbitraža povezana s pravom EU. Arbitražna razsodba je ne glede na slovenske kršitve v postopku veljavna in zavezujoča. Tako so v analizi nedvoumno odgovorili, da mora EU spoštovati razsodbo in jo upoštevati pri uporabi evropskega prava. Poudarjajo, da EU mora spoštovati mednarodno pravo. To »vključuje pravna načela, kot sta pact sunt servanda (pogodbe je treba spoštovati) in res judicata (odločena stvar)«.

To vse da vključujeta tako arbitražni sporazum kot razsodba. V nasprotju s hrvaško razlago, iz tega, da implementacija še ni bila izvedena, po tolmačenju pravne službe ne izhaja, da je mogoče nespoštovanje sporazuma in razsodbe. Sama implementacija da bi že tako zadevala demarkacijo, kjer potrebna, predvsem na kopnem, in prilagajanje domačih predpisov.

»Na morskih območjih je razsodba natančno določila mejne črte in ta vidik običajno celo ne bi zahteval nobenih nadaljnjih dogovorov,« pišejo.Tako ugotavljajo, da arbitražni sporazum ni bil preklican (kar ponavlja Hrvaška) in da obstaja končna določitev slovensko-hrvaške meje.

»Razplet arbitražnega postopka mora EU spoštovati in določila prava EU morajo biti razlagana v tem smislu,« pišejo. V konkretnih oceni slovenskih očitkov Hrvaški opozarjajo, da so države članice odgovorne za izvajanje prava EU na svojih ozemljih. Pri izvajanju prava EU imajo članice dolžnost sodelovanja.

»Hrvaška je obvezana do EU in Sloveniji mora pomagati pri izvajanju prava na teh območjih (določenih v arbitražni razsodbi),« piše pravna služba. »Hrvaško zavračanje arbitražne razsodbe Sloveniji preprečuje, da bi izvajala svoje dolžnosti na relevantnih območjih. Tako takšno zavračanje samo po sebi pomeni kršitev dolžnosti lojalnega sodelovanja s Slovenijo in EU. Opozarjajo, da je glede ribolova nesprejemljiv hrvaški argument, da režim ribolova za 25 slovenskih ladij v hrvaškem morju (in obratno) ni uveden, ker razsodba še ni popolno implementirana.



Tak ribiški dostop je določen v prilogi hrvaške pristopne pogodbe. Pravna služba ugotavlja, »da je jasno, da Hrvaška krati Sloveniji pravico do koristi iz režima dostopa do hrvaških voda«. Enako velja pravica obalne države za nadzor hrvaških ribiških ladij v slovenskem ozemeljskem morju. Navajajo tudi trditve Slovenije, ki jim hrvaška stran ni oporekala, da hrvaški organi izvajajo inšpekcijo in kaznujejo slovenske ribiče na tem območju, pa tudi policija spremlja hrvaške ladje, ki tam lovijo. Zapisali so, da »Hrvaška onemogoča Sloveniji izvajanje dolžnosti obalne države v njenih ozemeljskih vodah«.

Poleg tega da Hrvaška izvaja nadzor na območju, za katerega ni pristojna, zato krši uredbo EU o nadzoru skupne ribiške politike. Tudi pri prostorskem načrtovanju na morju bruseljska pravna služba pritrjuje Sloveniji. Hrvaška je namreč vključila območja, ki pripadajo Sloveniji, v svoje prostorske načrte. Tako je kršila direktivo EU o prostorskem pomorskem načrtovanju. Zgolj pri slovenskem očitku o kršitvah schengenskega zakonika imajo zadržek, saj je Slovenija navedla konkreten primer hrvaškega kaznovanja slovenskega ribiča v slovenskem morju. To razumejo kot incident.
 

Obeti, da bo slovenska tožba uspešna

Strokovnjak z univerze Duisburg-Essen Thomas Bickl, ki se akademsko ukvarja z vprašanjem slovensko-hrvaške meje, je za Delo ocenil: »Evropska komisija je očitno hotela imeti nevtralno držo. Mnenje pravne službe pa že daje jasne namige o obetih za uspeh slovenske tožbe. Sodišče EU utegne več stvari oceniti podobno. Še vedno pa obstaja možnost, da se vladi strinjata o dvostranski uresničitvi arbitražne razsodbe. Vrata (za dogovor) utegnejo ostati odprta do poletja 2019.«

Mnenja niso hoteli objaviti

Pravna služba evropske komisije tega dokumenta, ki smo ga dobili po neuradnih kanalih, sicer ni hotela uradno razkriti in omogočiti njegove objave. V zavrnitvi našega zahtevka za objavo se je 30. julija sklicevala na izjeme v uredbi o dostopu javnosti do dokumentov EU. Razkritje bi po njihovem tolmačenju oslabilo varstvo sodnih postopkov in pravnih nasvetov, predvsem v luči slovenske tožbe pred sodiščem EU po 259.členu.

Kot so nam pojasnili, bodo vprašanja, s katerimi se je ukvarjala pravna služba, verjetno igrala pomembno vlogo v sodnih postopkih. Mnenje je bilo pripravljeno za interne namene za pristojne službe Komisije in njenega predsednika Junckerja. Nadalje so razlagali, da bi objava razmislekov pravne službe močno zmanjšala zmogljivost Komisije, da dobi iskren in objektiven pravni nasvet, saj bi bile njene službe izpostavljene zunanjemu pritisku.

Poudarjali so tudi, da morajo stališča ostati zaupna, da bi obvarovali integriteto sodnega postopka. Tudi možnost, da bi bila sprejeta sporazumna rešitev med državama pred razsodbo v Luxembourgu, je eden od argumentov, ki so ga navedli proti javni objavi svojega mnenja.  
Po
statutu sodišča EU se lahko druge države članice in institucije lahko pridružijo sodnemu postopke. To pot ima evropska komisija v slovensko-hrvaškem primeru še vedno na razpolago.