Japonska: na obrobju, a hkrati v središču

Dežela vzhajajočega sonca se čedalje bolj spreminja v osrednje cesarstvo. Ne v kitajskem pomenu imperija, ki ima samega sebe za središče sveta. Japonska je vse bolj v središču zapletene diplomacije na Daljnem vzhodu in je povezana predvsem s Kitajsko ter njeno prihodnjo vlogo v svetu.

Od Japonske namreč pričakujejo, da bo zvesta ameriška zaveznica, dobra kitajska soseda, načelna podpornica prostega trga, dejavna nadzornica ruskega izhoda na Tihi ocean, potrpežljiva zagovornica korejskega miru. Poleg tega ne sme pozabiti na krvavo preteklost in mora biti vedno pripravljena prisluhniti zahtevam, povezanim s prihodnostjo sveta. Vse to s 126 milijoni prebivalcev – to je ne samo desetina kitajskega, dvakrat manj od ameriškega in 20 milijonov manj od ruskega prebivalstva, ampak je očitno tudi največ prebivalcev, kolikor jih bo Japonska imela v prvi polovici tega stoletja, saj bo sredi stoletja Japoncev predvidoma samo še 107 milijonov.

Pozornost Japonski

Ob prvih znakih premirja v carinski vojni s Kitajsko je Trump preusmeril pozornost na Japonsko. Toda odnosi s Kitajsko so vendarle drugačni, saj je Trump lahko samovoljno nadgradil srečanje s Xi Jinpingom z nekaj iluzornimi zamislimi in zdi se, da si je vtepel v glavo, da mu je kitajski predsednik obljubil, da bo odpravil carine na uvoz ameriških avtomobilov in kupil velike količine soje. Kitajska stran do zdaj tega v javnosti ni omenila, in medtem ko se Xi počasi vrača domov in je trenutno na obisku na Portugalskem, vrednosti na svetovnih borzah padajo zaradi nove negotovosti, kaj je kdo v Buenos Airesu sploh rekel in ali se je trgovinska vojna končala.

Toda Trumpova grožnja, da je zdaj na vrsti Japonska, ne bo zavita v meglo. Od premiera Šinza Abeja je v Buenos Airesu zahteval hitro zmanjšanje »precejšnjega primanjkljaja« ZDA v dvostranski blagovni menjavi. V odnosu s Xijem lahko Trump nekoliko popusti in se nato razglasi za zmagovalca. Abeja pa ima za pravega prijatelja, ki mu lahko v obraz zabrusi vse o avtomobilih in govedini, nato pa še pričakuje, da bo Japonska na široko odprla svoj trg.



Japonska je bila do zdaj v senci velike sosede. Po eni strani jo je skoraj vsaka točka v vzhodni Aziji spominjala na drugo svetovno vojno, po kateri se je spremenila v deželo zahajajočega sonca, po drugi strani je Kitajska poudarjala, da mora Japonska ostati politično in vojaško ponižna, če bi radi ohranili mir v regiji. Ko se je Abe, denimo, prejšnji mesec udeležil zasedanja Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja, je pripomnil, da se tam, kjer je med drugo svetovno vojno umrlo več kakor 100.000 japonskih vojakov v boju z Američani in Avstralci, zdaj bojujejo druge velesile. Tokrat so to ZDA in Kitajska.

Toda čeprav v novi vojni ni krvi in tekmovalnost med največjima gospodarstvoma na svetu prekinjajo občasna prijazna dejanja, Japonska upravičeno pričakuje, da bodo nanjo prevalili velik del pritiska v tem sporu. Medtem ko je Trump spremenil zaveznico v tarčo za izganjanje trgovinskega sovražnika, se je Kitajska odločila preizkusiti moč sosede tako, da je sredi prejšnjega meseca poslala ladjo, ki je vrtala pod morsko gladino na spornem območju Vzhodnokitajskega morja ter iskala nafto in plin ob črti, ki jo je Tokio predlagal za morsko mejo.

Odpihnjeni optimizem

Nekaj dni zatem je japonsko samoobrambno letalstvo poslalo reaktivna letala, da bi prestregla kitajsko nadzorno letalo, ki je preletavalo ožino Cušima, ki povezuje Japonsko, Rumeno in Vzhodnokitajsko morje, in čeprav ni kršilo zračnega prostora, je bilo več kitajskih vohunskih akcij blizu Japonske dober razlog za previdnost. Kljub diplomatskim prizadevanjem za nadaljnje izboljševanje medsosedskih odnosov je Washington pred kratkim odobril prodajo 21 projektilov za prestrezanje, za katere bo Tokio plačal 561 milijonov dolarjev. Občutljiva politika do Kitajske, ki jo zagovarja Abe, vključuje tudi oboroževanje, če bi se razmere kdaj zapletle. In to bi se lahko zgodilo.

Japonska ima osrednji položaj tudi v oskrbovalni verigi, zato bo vsakršno nadaljevanje negotovosti v kitajsko-ameriških odnosih neposredno vplivalo na japonsko gospodarstvo. To vpliva tudi na razpoloženje prebivalcev. V anketi raziskovalnega središča Pew je samo 15 odstotkov vprašanih izjavilo, da verjamejo, da bodo japonski otroci živeli bolje od njihovih staršev. V Japonsko se zaganjajo vsi vetrovi, ki pihajo nad Tihim oceanom. Najprej so odpihnili optimizem.