Izginuli novinar, nasilni princ in neobčutljivi predsednik

Usoda oporečniškega savdskega novinarja Džamala Hašodžija, ki je 2. oktobra vstopil v savdski konzulat v Istanbulu, od takrat pa je za njim izginila vsak sled, povzroča vse večje težave Beli hiši. Morebiten krut umor sproža hudo diplomatsko krizo, Donald Trump je danes zagotovil, da bodo odkrili, kaj se je zgodilo, ameriški preiskovalci menda sodelujejo tako s Turčijo in Savdsko Arabijo. Toda po njegovih besedah to ne bo vplivalo na ameriško prodajo orožja savdskemu režimu.

Sedanja ameriška vlada je svojo bližnjevzhodno politiko najmočneje od vseh dosedanjih prepletla z oblastmi v Rijadu, še posebej njen zunanji minister v senci, predsednikov zet in svetovalec Jared Kushner. Njegova povezava s prestolonaslednikom Mohamedom bin Salmanom naj bi pripomogla k bliskovitem vzponu slednjega in njegovem prevzemu vseh niti oblasti v državi. Hkrati je MbS, kot je princ znan v javnosti, postal ključna povezava med obema državama, eden od temeljnih kamnov Kushnerjeve gradnje novega mirovnega sporazuma za Izrael in Palestino ter hkrati Trumpove ostre protiiranske politike.

Morilski vod

Obtožbe, da naj bi bil princ neposredno vpleten v izginotje – in vse bolj verjetno smrt – Hašodžija, je okrepilo razkritje poročil ameriških obveščevalcev, da je ukazal svojim varnostnim službam, naj skušajo kritičnega novinarja zvabiti iz Dunaja, kjer je zadnje čase živel, v Savdsko Arabijo, kjer bi ga zaprli. Vplivni pisec in urednik, ki je dolgo imel zelo dobre povezave s savdskim vrhom, dokler ni zaradi svojih kritičnih zapisov postal trn v peti dvora in se je sam umaknil v ZDA, ni padel v zanko. Zato pa je odšel v savdsko diplomatsko predstavništvo, ker je želel dokumente, potrebne za poroko. Njegova zaročenka Hatice Cengiz je pred konzulatom več ur zaman čakala, da se vrne.

Turške oblasti so zadnje dni prek domačih medijev začele razkrivati, kako je petnajst Savdijcev z diplomatskimi potnimi listi prišlo v Istanbul na dan izginotja novinarja, nato pa so še isti dan odpotovali iz države. Turško osebje konzulata je 2. oktobra dobilo prost dan, zunanje varnostne kamere pa so zabeležile premikanje diplomatskih vozil med konzulatom in diplomatsko rezidenco. Po trditvah turških medijev naj bi ga savdski »morilski vod« – med njimi naj bi bil tudi forenzični strokovnjak – usmrtil, razkosal in se znebil njegovih ostankov. Savdijci so se zavili v molk, pred tem so zanikali vse obtožbe in trdili, da je Hašodži zapustil konzulat. Turški predsednik Recep Erdogan je zahteval, naj objavijo posnetke varnostnih kamer na konzulatu, ki bi potrdile, da je pogrešani novinar zapustil zgradbo, vendar so na konzulatu dejali, da sistem tisti dan ni deloval.
 

Pritisk senata

Kakšne bodo posledice za Rijad bo predvsem odvisno od odziva Washingtona. Ta je bil sprva precej mlačen, toda Bela hiša se sooča z vse ostrejšimi domačimi pritiski, predvsem v senatu, ki ima precejšen vpliv na ameriško zunanjo politiko. »Če so krivi za umor novinarja, to povsem spremeni razmere. V obeh strankah se zbira vihar priti Savdski Arabiji, plačati bodo morali peklensko ceno,« je bil odločen vpliven republikanski senator Lindsey Graham. Po njegovih besedah bo osebno vodil prizadevanja za izjemno ostro kazen, »ves čas sodelujemo s slabimi ljudmi, tako pač deluje svet, toda naše vrednote so vseeno temelj zunanje politike in kongres tega ne bo prenašal«.

Skoraj četrtina senatorjev je s pismom predsedniku sprožila preiskavo, ki se mora končati v štirih mesecih in bi lahko pomenila uvedbo sankcij proti režimu. Bela hiša je v zadnjih dneh poostrila pritisk na Savdijce, od prestolonaslednika bin Salmana so zahtevali pojasnila in več podrobnosti o dogajanju, z njim so govorili tako Kushner kot svetovalec za nacionalno varnost John Bolton in zunanji minister Mike Pompeo. Kljub temu ni pričakovati bistvenega zasuka med državama, Trump je danes poudarjal, da bi prekinitev 110 milijard dolarjev vredne pogodbe o prodaji orožja škodovala ZDA. Sedem desetletij tesnih odnosov, ki temeljijo na nafti, je preživelo arabski naftni embargo iz sedemdesetih in 11. september 2001, ko je bilo 15 od 19 ugrabiteljev letal iz Savdske Arabije.
 

Brutalni princ

Princ bin Salman in Trump sta po pisanju časnika Foreign Policy idealna zaveznika, prvi sovraži Iran, vzdržuje stike z Izraelom in kupuje ameriško orožje, drugi se ne zmeni za demokracijo in človekove pravice. MsB je prepričan, da ima v regiji proste roke, tako pri krvavem bombardiranju Jemna (z ameriškim orožjem in obveščevalno podporo) kot pri obračunavanju s političnimi nasprotniki. Domnevni reformist, ki želi posodobiti gospodarstvo in državo ter jo vsaj deloma iztrgati iz rok skrajno konservativne vahabitske verske ločine, je po besedah Sarah Leah Whitson iz organizacije Human Rights Watch »strahopetni nasilnež in brutalnež«.

Doma je porušil dolgotrajno ravnotežje moči in pravila obnašanja absolutističnega savdskega plemstva. To se nikoli ni zmenilo za človekove pravice, toda »doslej niso ugrabljali in morili kritike na tako razvpit način,« ugotavlja Bruce Riedel, nekdanji pripadnik ameriške obveščevalne službe Cia in svetovalec za Bližnji vzhod zadnjim štirim predsednikom ZDA. Princ je lani jeseni na stotine članov širše kraljeve družine, vladnih uradnikov in poslovnežev obtožil korupcije ter zaprl v hotel, v hišnem priporu je bil tudi nekdanji prestolonaslednik. Hkrati je v tistem času libanonski premier Saad Hariri iz obiska v Savdski Arabiji sporočil, da odstopa, po dvanajstih dneh pa se je vrnil v Bejrut in preklical odstop. Mnogi analitiki so menili, da je šlo za še eno nepremišljeno dejanje savdskega princa, ki naj bi ugrabil državnika.
 

Spodbuda diktatorjem

Domnevni uboj Hašodžija tako po mnenju Riedla ne bo bil presenetljiv korak za vladarja, ki je prepričan, da je nedotakljiv. Toda ob pritisku Turčije, ki je hitro razkrila delovanje Saudijcev, bo Washington težko prezrl delovanje princa, ki je bil že pred tem deležen vse večjih kritik v ZDA, predvsem zaradi krvavega posega v Jemnu. Mnogi prst usmerjajo tudi v Belo hišo, ki je v času Trumpa skoraj povsem pozabila na kršitve človekovih pravic pri zaveznicah, hkrati pa zavrnila globalizem in delovanje mednarodnega kazenskega sodišča (ICC). Kar naj bi okrepilo prepričanje avtoritarnih režimov, da lahko brez posledic kršijo človekove pravice.