Italija v ključnem trenutku izgublja zaupanje v EU

Epidemija koronavirusa je na preizkušnjo postavila evropsko solidarnost, koncept, ki se je v prejšnjih krizah – migrantski, finančni, gospodarski – izkazal za težko uresničljivega. Ne glede na to, za katero od naštetih kriz je šlo, je Italija, ustanovna članica Evropske unije, praviloma potegnila kratko. Jo bo tudi tokrat?

Po najhuje prizadeti evropski državi v epidemiji se širi bojazen, da se zgodovina ponavlja in da jo bo Unija v teh kritičnih trenutkih prepustila samo sebi. »Skoraj tako se zdi, kot da je boj proti virusu, podobno kot upravljanje migracij, notranji italijanski problem,« je v današnji izdaji Repubblice zapisal urednik časnika Carlo Verdelli in s tem strnil naraščajoče frustracije Italijanov ter njihovih izvoljenih predstavnikov glede odločitev, ki so jih v odzivih na epidemijo koronavirusa do zdaj sprejemali v Bruslju in Frankfurtu.
 

Pričakujejo solidarnost

K splošnemu razočaranju so najbolj prispevale izjave predsednice Evropske centralne banke Christine Lagarde, ki je med včerajšnjo novinarsko konferenco v negotovost postavila dosedanjo politiko ECB, da stori vse, kar je potrebno za zaščito držav in njihovih gospodarstev v času krize. Francozinja je s tem poskrbela za rekordni skok cene zadolževanja Italije na mednarodnih trgih in rekorden padec vrednosti delnic na milanski borzi.



Italijanska politika se je na njene besede odzvala ogorčeno in opozorila, da se tretje največje gospodarstvo v EU v boju z epidemijo žrtvuje v imenu celotne sedemindvajseterice. »Italija gre skozi težko obdobje in njena izkušnja z zaustavljanjem širitve koronavirusa bo verjetno koristna za vse članice EU,« je v ostro ubesedeni izjavi sinoči poudaril italijanski predsednik Sergio Mattarella. »Tudi zato, vsaj ko gre za skupne interese, upravičeno pričakujemo iniciative, ki spodbujajo solidarnost, in ne takšnih, ki jo zavirajo.«
 

Vsi smo Italijani

Italijani se žrtvujejo tako v gospodarskem smislu kot v smislu omejevanja osebnih svoboščin tudi zato, da bi preprečili oziroma omejili širjenje epidemije drugod po Evropi, je v pogovoru za Delo pojasnil Lorenzo Castellani, profesor političnih ved na rimski univerzi LUISS Guido Carli. »Kar sta javnost in politika pričakovali od Bruslja in Frankfurta, je več solidarnosti: tako glede ublažitve omejitev javne potrošnje, kot jih določajo evropske pogodbe, kot pri monetarni politiki.«



Odločitev ECB, da načrte italijanske vlade za odpravo krize ne podkrepi z ukrepi na področju monetarne politike, je po mnenju sogovornika škodila kredibilnosti in legitimnosti EU. »Večina Italijanov v tej odločitvi ne bo videla solidarnosti, ampak poskus izkoriščanja prizadete države.«

Negativen odziv so zaznali tako v Frankfurtu, kjer so predstavniki ECB potrdili, da bo banka kljub izjavam Lagardove še naprej kupovala italijanske obveznice, kot v Bruslju, kjer je predsednica evropske komisije Italiji zagotovila pomoč z vsemi sredstvi. »Dobili bodo vse, kar potrebujejo,« je poudarila Ursula von der Leyen in sklenila z besedami, da »smo v tem trenutku vsi Italijani«.