Ima Kitajska multinacionalke?

Ob 30. obletnici kitajskega prodemokratičnega gibanja smo v glavnem osredotočeni na tragedijo, ki se je zgodila na Trgu nebeškega miru. To je povsem razumljivo. Se je pa prav takrat zgodil tudi pomemben preobrat kitajskih gospodarskih reform, ki so leta 1989 že slavile svoje prvo desetletje.

Skorajda bi lahko rekli, da se je prav takrat na Tiananmenu rodila Kitajska, kakršno poznamo danes: druga največja gospodarska sila sveta, a z jasnim žigom Komunistične partije na vsaki milijardi, ki kitajski BDP gradi tako, kot je pred 60 leti gradila Veliko palačo narodov na zahodnem robu trga. Hitro, natančno, z zgledovanjem po tuji arhitekturi uspeha, a z neizogibnim podpisom naročnika projekta – Komunistične partije.

Nedolgo za tem, ko so na Tiananmenu grobo poteptali eno zasnovo reform – tisto, po kateri bi se preusmeritev na kapitalistično pot kompenzirala z odpiranjem prostora za politični glas tistih, ki bi jih to ogrožalo – je vzklila druga. O njej so bile napisane obsežne študije. Šlo pa je predvsem za naslednje: Kitajska bo postala članica sveta samo v tistih segmentih, ki jih je sposobna s svojo prisotnostjo spremeniti. Ali drugače: ne bo sprejela privatizacije, dokler ne bo sposobna pojmu »zasebnega« dati kitajske konotacije, in ne bo se pridružila globalizaciji, dokler ne bo mogla pod »globalizacijo« zaznati »sinifikacije« v čim večji meri.

Kitajska tako dolgo ni bila pripravljena sprejeti ideje, da bi lahko njene velike korporacije postale multinacionalke. Zanimivo je, da so bile prve kitajske multinacionalke, če to besedo uporabljamo po zahodnih merilih, največje državne korporacije, in to v glavnem tiste, ki so se ukvarjale z nafto, petrokemijo, čezoceanskimi transporti, kovinami, financami in orožjem. Leta 2013 je bila ena in edina zasebna multinacionalka tovarna avtomobilov Geely, vsem pa je bilo skupno, da je bil operativni jezik tudi zunaj meja kitajski in da so bila direktorska mesta rezervirana za Kitajce.
 

Spremenjena konotacija

Vzrok, da je Kitajska zavračala besedo »multinacionalka«, se je skrival v samem bistvu: kitajska država ni hotela za nobeno ceno dopustiti, da bi bil za katero koli družbo dobiček pomembnejši od nacionalnega interesa in da bi dobilo katero koli podjetje priložnost vplivati na politiko, na primer, s številom možnih odpovedi ali grožnjo, da bo svojo proizvodnjo preselilo na kakšno drugo mesto.

Danes so kitajske multinacionalke večinoma tehnološki magnati, kot je Huawei. Ker pa je njihovo širjenje prek meja matične države povezano z iskanjem novih tehnologij, raziskovanjem in razvojem (R&D) in z odpiranjem posebnih segmentov trga, delovni jezik ni več nujno kitajski, pa tudi direktorji niso nič več pretežno Kitajci. A prav primer Huaweia jasno kaže, kako zapletena je pot kitajske družbe do multinacionalke, in to prav zaradi tega, ker mora tudi ta družba, čeprav nastopa kot »povsem zasebna«, upoštevati predvsem interese svoje države, in to celo, če s tem krši zakone države, v kateri posluje, ali če to samo po sebi pomeni, da mora družba zaradi političnih potez Pekinga tvegati del svojega dobička.

Trideset let po tem, ko se je opredelila za centralizem, je Kitajski kljub vsemu uspelo spremeniti celo konotacijo multinacionalk. Tisto, kar ameriški predsednik Donald Trump pričakuje od Appla, razkriva vse višjo stopnjo »sinizacije«. »Najprej Amerika« praktično pomeni visoko dozo države v vsem. Problem pa je, da so na tem področju Kitajci nepremagljivi prvaki. Na vprašanje, ali izgubljamo ali kaj pridobivamo s tem, ko gremo naprej po isti poti globalizacije, ki se opira na multinacionalke, ne moremo takoj odgovoriti. Odgovor bo prišel sam po sebi, morda takrat, ko bo za spremembo smeri že zdavnaj prepozno.