Hrvaški javne milijarde uhajajo kot voda iz zanič vodovoda

Sanacija nasedle ladjedelnice Uljanik je mati vseh državnih potratnosti. Uljanik kaže celotno paleto nepravilnosti pri ravnanju z javnimi sredstvi, ugotavljajo v združenju Lipa, ki podrobno spremlja, kako hrvaška država ravna z denarjem davkoplačevalcev. Da bi bila težava še večja, imajo na Hrvaškem še vrsto drugih velikih lukenj, skozi katere jim nanadzorovano odteka javni denar, politika pa ne zmore urediti razmer.

Javni vodovodni sistemi povsod po svetu imajo velike težave z izgubami, navadno je večino izgub mogoče pripisati zastareli vodovodni infrastrukturi. Na celotnem ozemlju Hrvaške izgube v javnih priključkih vode dosegajo v povprečju 49 odstotkov. Lepota oziroma grozota povprečja je tudi v tem primeru v tem, da se v njem skrivajo tako Zagreb s 47-odstotnimi izgubami kot Zadar s 67-, Otočac s 77-, Imotski z 82- in Gračac s kar 91-odstotnimi izgubami vode. 

Podobno kot kjerkoli na svetu imajo tudi na Hrvaškem vodovodi težavo s starimi cevmi, a največji krivec za velikanske izgube so ilegalni priključki. Nenadzorovano uhajanje vode skozi tisoče večjih ali manjših razpok v zastarelih ceveh in kraja vode sicer predstavljata zanemarljivo denarno vrednost v primerjavi z drugimi negospodarnostmi države pri ravnanju z javnimi sredstvi, je pa primer vode ustrezen za ilustracijo negospodarnosti.
 

Alarmantna slika

»Gospodarnost države pri ravnanju z javnimi sredstvi kaže alarmantno sliko. Brez dvoma največja težava je neskončno reševanje finančno nasedle ladjedelnice Uljanik, ki je državi nakopala za 600 milijonov evrov državnih poroštev. Slabo pripravljeni, vodeni in nadzirani projekti sanacije Uljanika, v katerih se skrivata tudi kriminal in korupcija, pa bi znesek proč vrženega javnega denarja lahko povečali tudi na milijardo evrov,« nam je povedal Zoran Löw, ki je za združenje Lipa pripravil črno knjigo, v kateri so zbrani številni primeri negospodarnosti ravnanja z javnimi sredstvi.



Eden od glavnih očitkov, ki jih Lipa usmerja proti svoji državi, je, da državni denar vlaga v sanacije državnih podjetij brez preglednega načrta in preglednih analiz stroškov in pričakovanih koristi takšnega početja. Zakaj država razpolaga s tako velikim številom stanovanj, da je v zadnjih petih letih zgolj na račun odpisanih in neplačanih najemnin izgubila slabih 18 milijonov evrov, se sprašuje Löw.
 

Stanovanja delijo vsi, ne nadzira jih nihče

Pri tem je poudaril, da je imelo ministrstvo za vojne veterane pred časom celo navado svetovati svojim varovancem, naj si po potrebi kar brezpravno in brez kakršnekoli pogodbe prisvojijo državno stanovanje. Zgolj Hrvaške železnice imajo v svojem portfelju 1300 stanovanj.

Če k temu prištejemo več kot štiri tisoč zaposlenih in okoli milijardo kun (135 milijonov evrov), ki jih železnicam na leto namenijo, deloma neposredno skozi vlaganja v infrastrukturo, deloma skozi trošarine, bi človek pričakoval spodobno železniško storitev, vendar sogovornik ugotavlja, da bomo takšne storitve na hrvaških tirih težko deležni. Po njegovi oceni je tam okoli tisoč zaposlenih odveč, stanovanja pa podjetju prav pridejo za manipuliranje in kratkoročno kupovanje socialnega miru.
 

Stari trik za kupovanje političnih točk

Nepregledni sistem subvencij je naslednji kanal, skozi katerega Hrvaška izgublja milijone. Financiranje združenj civilne družbe in nevladnih organizacij, ki v povprečju 90 odstotkov svojih proračunov napolnijo z javnimi sredstvi, pa je luknja, skozi katero odtečejo velikanski zneski, a vladajočih ta luknja ne moti, saj po tej poti lahko usmerjajo denar k svojim somišljenikom oziroma kupujejo volilne glasove, je bil oster Löw.

Najstarejši trik za kupovanje politične podpore in trgovino z vplivom niti približno ni nekaj, kar bi poznali zgolj na Hrvaškem. Po čem se razmere pri porabi javnega denarja na Hrvaškem sploh razlikujejo od razmer v Sloveniji ali, denimo, v Bosni in Hercegovini, Srbiji ali katerikoli drugi državi Zahodnega Balkana? »Bistvena razlika je v stopnji razvitosti in stopnji ozaveščenosti. Slovenija je bolj razvita in Slovenci ste bolj ozaveščeni o tem, da je treba z javnimi sredstvi ravnati kot s svojimi. Srbi in Bosanci pa so na nekoliko nižji ravni gospodarskega razvoja in tovrstne ozaveščenosti,« ugotavlja sogovornik.