Hladno v Šanghaju, vroče v Vonsanu

Kitajsko-ameriška pogajanja so se danes v Šanghaju nadaljevala z majhno pomočjo meteorologije in šumenja reke Huagpu. Ameriški trgovinski predstavnik Robert Lighthizer je namreč dejal, kako »lepo je vreme«, finančni minister Steven Mnuchin pa, kako »lepa je reka«. To je bilo tudi vse, kar sta lahko izjavila o tem srečanju s kitajskim namestnikom premiera Liu Henom in sodelavci.

Tako so se pogajanja še istega dne končala, celo pred predvidenim časom, kar priča o tem, da ni bilo dogovora o »potezah dobre volje«, s katerimi naj bi strani prepričali druga drugo, da se v resnici želita izogniti trgovinski vojni.

V trenutku, ko sta Lighthizer in Mnuchin zapuščala rezidenco Xijiao, so kitajski voditelji pripravljali kovčke za tradicionalne delovne počitnice v letovišču Beidaihe. Čeprav novinarji tja ne morejo dostopati, je mogoče napovedati, da bo tam vroče. Ne le zaradi vremena. V hladu tamkajšnjih vil se bodo morali odločiti, kako se v prihodnje postaviti proti ZDA, kaj storiti s Hongkongom, kam usmeriti Severno Korejo, kako zategniti zanko okoli Xinjianga in kako groziti Tajvanu. Predsedniku Xi Jinpingu bo ostalo malo časa za plavanje v Bohajskem morju.

​
Kriza kot priložnost

Še preden so se odpravili v Beidaihe, so imeli člani politbiroja, najvišjega telesa Komunistične partije, sestanek o splošnem stanju v državi, na katerem so ugotovili, da lahko Kitajska »spremeni krizo v priložnost«, kot se pravi v kitajskem jeziku, v katerem imata ti dve besedi – wei-ji (kriza) in ji-hui (priložnost) – v resnici eno skupno pismenko. Optimizem je osnovna kitajska politična opredelitev, vendar so lahko partijski voditelji na zasedanju dejansko ugotovili, da trgovinska vojna na stopnjo rasti ne vpliva toliko, da bi se morali zateči k velikim kompromisom.

Dobesedno nekaj minut po tem, ko je agencija Xinhua objavila sklepe z zasedanja politbiroja, se je na twitterju oglasil Donald Trump. In to z običajno pripombo, da Kitajci ne naredijo dovolj, da ne kupujejo dovolj ameriških kmetijskih pridelkov in da »na koncu vedno spremenijo sporazum, in to v svojo korist«. Povsem dovolj, da padejo cene na borzah, pogajanja v Šanghaju pa ostanejo brez vsebine.

Sevrna Koreja in Hongkong

A že po nekakšni ustaljeni zakonitosti se takrat, ko se ozračje za kitajsko-ameriško pogajalsko mizo ohladi, Severna Koreja potrudi, da se v regiji znova zviša temperatura. Tako so iz raketnega oporišča Vonsan na vzhodni obali države včeraj poslali v zrak še dva balistična izstrelka, ki sta, preden sta padla v morje, preletela 250 kilometrov. Tudi ta poskus si tolmačijo z izražanjem nezadovoljstva Pjongjanga zaradi skupnih vojaških vaj ZDA in Južne Koreje, ki bodo avgusta. Pri vsem tem je bolj malo verjetno, da gre tukaj zgolj za naključno koincidenco z atrofičnimi trgovinskimi pogajanji.

Trump si namreč prizadeva zanemariti raketne grožnje voditelja Kim Džong Una, s katerim se želi ponovno sestati in nadaljevati pogajanja o odpravi jedrskega orožja, Kitajska pa si vztrajno prizadeva pokazati, da to, kar počne Trump, ni zunanja politika, še manj strategija, pač pa zblojeno ravnanje človeka brez vizije in načrta. V trenutkih, ko Kitajska in ZDA nimata pohval, ki bi jih lahko namenili druga drugi, je njuno komuniciranje polno obtožb.

Zunanji ministri držav Aseana (zveza držav jugovzhodne Azije), Kitajske, Japonske, Južne Koreje, Rusije in ZDA, so se zbrali v Bangkoku. Ameriški zunanji minister Mike Pompeo je obtožbe kitajskega zunanjega ministrstva, češ da stojijo za nemiri v Hongkongu ZDA, razglasil za »smešne«. Hkrati je Bela hiša opozorila na kopičenje kitajske vojske na meji z nekdanjo britansko kolonijo, in to v trenutku, ko se tam nadaljujejo protesti.

Včeraj se je na stotine ljudi zbralo okoli sodišča, v katerem so 44 ljudi obtožili zaradi nasilja in organiziranja upora. A tudi Hongkong je včeraj rešila narava. Mesto je prizadel tajfun, tako da so se ljudje na hitro umaknili na varno. Če je v dišečem pristanišču sploh še kje varno.