V nadaljevanju preberite:

Olimpijske igre moderne dobe so bile od nekdaj tudi globalen politični poligon: velikanski globalni dogodek z močno simboliko, ikonografijo, ekonomijo in hipertrofiranimi nacionalnimi elementi je (geo)političen sam po sebi, hkrati je odsev, duh časa, v katerem živimo.

Ta je dobil pospešek s korporativnim prevzemom največjega športnega dogodka: spomnimo se, denimo, ameriškega bojkota poletnih olimpijskih iger v Moskvi leta 1980 in sovjetskega bojkota poletnih iger v Los Angelesu štiri leta pozneje. Ter tega, da zaradi zasebnih pokroviteljev na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 nista smela nastopiti takrat z naskokom najboljši alpski smučar Ingemar Stenmark (Švedska) ter sijajni Marc Girardelli (Luksemburg). Letošnje dogajanje ne predstavlja čisto nič novega – je le, vsa za zdaj, in to kljub včerajšnjim enormnim in sistematično organiziranim napadom na francoske železnice – podoba jedra propadlega, proslulega olimpijskega duha. Geopolitično izjemno zatohlega duha.