Himna, odpeta skozi maske

»Zdaj pa zapojmo državno himno!« je na začetku letnega zasedanja najvišjega zakonodajnega telesa dejal Li Zhanshu, predsednik stalnega komiteja 13. sklica ljudskega kongresa Kitajske. Na dosedanjih zasedanjih sta Pohod prostovoljcev izvajala vojaški zbor in orkester, letos je bilo ozračje v Veliki palači narodov nekoliko drugačno.

Približno 3000 ljudskih poslancev je na ves glas pelo kitajsko himno in to je bil znak posebne enotnosti, ki jo zdaj izrecno zahtevajo. Po svoje je to bil grozljiv prizor: vsi so imeli na obrazu svetlo modro zaščitno masko – razen članov politbiroja centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske. Tako je bila koračnica, ki jo je davnega leta 1935 uglasbil takrat 23-letni levičarski intelektualec Nie Er, deloma utišana, njen sicer ostri ritem pa malce bolj blag. Treba je bilo globoko vdihniti, da je himna prodrla skozi zaščitne maske in se uskladila z rezkim zvokom pihal iz ozadja.
 

Brez točne številke

Potem ko so vsi prisotni – vključno s predsednikom Xi Jinpingom – z minuto molka počastili spomin na umrle za covidom-19, se je zasedanje začelo s poročilom o delu osrednje vlade, ki ga je podal premier Li Keqiang. Tudi to je bilo drugačno kot doslej. Premier prvič v poročilu ni napovedal točne številke, ki bi pomenila načrtovano stopnjo gospodarske rasti za letošnje leto, a je zato jasno napovedal 6,6-odstotno povečanje vojaškega proračuna. To je »skromno in zadržano« povečanje, je novinarjem dejal tiskovni predstavnik zasedanja Zhang Yesui in spomnil, da je to od leta 1999 najmanjši priliv v blagajno, namenjeno oboroženim silam. Če upoštevamo, da se je v prvem četrtletju tega leta kitajsko gospodarstvo zmanjšalo za 6,8 odstotka in da mu do konca leta 2020 grozi največja negotovost do zdaj, povečanje vojaškega proračuna ni več videti tako skromno.



Toda zakonodajno telo se je tokrat osredotočilo na preprečevanje separatizma, uporov in spodkopavanja kitajske suverenosti. Zdelo se je, da bi moralo tudi petje skozi zaščitne maske potrditi, da so novi koronavirus, Donald Trump, tajvanska predsednica in hongkonški prodemokratični aktivisti še poenotili Kitajsko v odločitvi, da si bo najpozneje do polovice tega stoletja priborila krono svetovne velesile. Ali že prej. Peking bo vzpostavil trden zakonski sistem in okrepil mehanizem za njegovo izvajanje, da bi zaščitil nacionalno varnost v Hongkongu, je v poročilu poudaril Li Keqiang, pri čemer prvič ni omenil spoštovanja »temeljnega zakona«, kar je dejansko mini ustava nekdanje britanske kolonije, in vloge tamkajšnjega parlamenta, kot imenujejo zakonodajni svet.
 

Usodni udarec za Hongokong

Poslancem, skritim pod zaščitnimi maskami, je nato podpredsednik stalnega komiteja ljudskega kongresa Wang Chen predstavil osnutek zakona o državni varnosti v Hongkongu, ki prepoveduje vse dejavnosti, ocenjene kot »izdaja, secesija ali subverzija« osrednje vlade. Ko bo skupščina izglasovala ta zakon, kar naj bi se zgodilo v četrtek, bo to tako rekoč konec načela »ena država – dva sistema« in usodni udarec svobodi političnega združevanja, po katerem se je nekdanja britanska kolonija razlikovala od preostalega dela LR Kitajske. Prav ta točka dnevnega reda zasedanja skupščine je pritegnila največ pozornosti Hongkonžanov in preostalega sveta.

Vodstvo v Pekingu je poskusilo že leta 2003 uvesti ta zakon skozi zakonodajno proceduro hongkonškega mini parlamenta, a je to takrat izzvalo proteste več kot pol milijona ljudi, ki so šli na ulice in preprečili, da bi sploh glasovali o spornem zakonu.
V Pekingu so izgubili potrpljenje, ko je večina lanskega leta minila v protestih na različnih krajih po Hongkongu. Povod za ta upor je bil predlog zakona o izročitvi osumljenih posameznikov LR Kitajski, ki ga je moral območni zakonodajni svet umakniti z dnevnega reda. A tudi potem so se demonstracije večkrat končale z obojestranskim nasiljem, metanjem solzivca in celo pravimi naboji iz policijskega orožja.

Demokratični blok v Hongkongu se je na predlog zakona takoj odzval z nemočno ugotovitvijo, da je to »velik korak nazaj« tako za proces demokratizacije nekdanje britanske kolonije kot za odnose med tem 7,5-milijonskim mestom in vodstvom v Pekingu.


 

Konec hongkonške posebnosti

Čeprav so nekateri kitajski analitiki sprejetje zakona o varnosti upravičili z vandalizmom hongkonških radikalnih aktivistov, ki so junija lani uničili del prostorov v poslopju zakonodajnega sveta in oskrunili nacionalni grb in zastavo, je večji problem Pekinga nekaj drugega. Poostreni protesti in demokratično gibanje so odprli vrata prevelikemu vplivu tujih držav na politično ozračje v Hongkongu in kitajsko vodstvo poskuša zdaj zapreti ta vrata. Vprašanje pa je, koliko s to potezo izziva novo poslabšanje odnosov med Kitajsko in ZDA, Avstralijo pa tudi Evropsko unijo.

Na predlog spornega zakona se je prva odzvala borza v Hongkongu, kjer so se takoj znižale vrednosti delnic, zlasti delnic velikih družb, kot sta CK Hutchison Holdings in Swire Pacific, ter nepremičninskih družb Sun Hung Kai in Hang Lung. Za zahodne družbe, ki tam poslujejo po drugačnih zakonih od tistih, ki veljajo v Kitajski, je to neprijeten alarm, ki opozarja na konec hongkonške posebnosti. Kar zadeva vodstvo v Pekingu, to pošilja novo sporočilo: Hongkong dejansko ni več tako pomemben za uresničitev kitajskih ambicij. Pomembno je, da Kitajska ostane cela.