Gnusen umor novinarja in enako gnusen oportunizem elit

Drugega oktobra lani je 59-letni savdski novinar Džamal Hašodži sredi dneva v istanbulski četrti Bešiktaš pozvonil na vratih konzulata Savdske Arabije. Obisk predstavništva države, ki ga je uvrstila na »črni seznam«, zaradi česar se je preselil v ZDA, je napovedal nekaj dni prej – nujno je namreč potreboval dokumente za poroko s turško zaročenko Hatice Cengiz. Savdski uradniki so mu odprli vrata. Čez pol ure je bilo njegovo telo sesekljano in pospravljeno v pet vreč.

Umor novinarskega kolega je bil skrbno načrtovan, kar so le nekaj dni po okrutnem dogodku na savdskem konzulatu v Istanbulu potrdili prisluhi turške varnostno-obveščevalne službe MIT. Savdski dvor je v Istanbul z vladnima letaloma poslal skupino 15 operativcev – med njimi so bili tudi osebni stražarji prestolonaslednika in de facto vladarja resnične Islamske države ter obenem največje naftne korporacije na svetu, princa Mohameda bin Salmana, ter vodilni forenzik in anatom Salah al Tubaigi, ki je, kot so pokazali prisluhi, s slušalkami na ušesih, cigareto v ustih in žago za kosti v rokah razkosal najbolj prepoznavnega kritika savdskega režima. Še prej so »odpravniki poslov« – za savdske profesionalne režimske morilce je bil to posel kot po navadi – šokiranemu Hašodžiju vbrizgali smrtonosno injekcijo ter ga brutalno pretepli.


 

Zgražanje je bilo estetsko, ne etično

Ko so se zvesti savdski aparatčiki znebili novinarjevega trupla in opravili nalogo, so se vrnili v Riad. Bili so, skupaj z nadrejenim(i), prepričani, da njihov opravek v Istanbulu nikoli ne bo prišel v javnost. Toda napetosti na Bližnjem vzhodu, predvsem že dolgo ne več le hladna vojna med sunitsko Savdsko Arabijo in šiitskim Iranom, ter boj za prevlado v sunitskem svetu, v katerem se spopadajo velikanski egi iz Riada, Abu Dabija in Ankare, so s polnim angažmajem varnostno-obveščevalnih služb poskrbeli, da se je umor Hašodžija znašel na naslovnicah praktično vseh glavnih svetovnih – in regionalnih – časopisov tako rekoč v realnem času. Turški obveščevalci so, kot rečeno, savdskim klavcem sledili na vsakem koraku, dogajanje na konzulatu pa tudi zvočno posneli.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ki je v zadnjih letih spravil za zapahe rekordno število novinarjev, zaradi česar turških napadov na savdsko oblast ni bilo mogoče vzeti resno, je brutalnost savdskega dvora takoj izkoristil za krepitev svoje pozicije v regiji. Zgražali so se številni svetovni politiki, a to je bila estetika, ne etika – eksekucija problematičnega novinarja seveda ni smela ogroziti neskončno (obojestransko) dobičkonosnih naftnih in orožarskih poslov v Savdsko Arabijo, kar je le nekaj tednov po Hašodžijevem umoru jasno in glasno priznal tudi ameriški predsednik Donald Trump. »Pomagala« ni niti preiskava Združenih narodov, ki je dokazala, da je Hašodžija ubil savdski dvor, ne informacije Cie, ki so jasno kazale, da je bil neposredni naročnik umora prav Mohamed bin Salman, ki naročilo umora še vedno zanika, a zdaj, cinično sproščeno, že prevzema odgovornost za umor. To je definicija absolutne, do obisti gnusne (nad)moči.


 

Leto po umoru

Leto dni po brutalnem umoru savdskega novinarja, ki ga je – o tem ni dvoma – naročil savdski prestolonaslednik, je (še en) zločin savdskega dvora, poosebljenega zla, tako samoumeven kot, denimo, vojna v Jemnu. Strahovita vojna, ki jo je povzročil prav Mohamed bin Salman, lažni reformist in ljubljenec tako ameriških kot evropskih in ruskih vladarjev, je bila tudi eden izmed glavnih razlogov za grozljivo smrt novinarskega kolega. Džamal Hašodži je bil – med drugim tudi v kolumnah, ki jih je redno objavljal v Washington Postu – namreč glasni kritik savdskega vojaškega posredovanja, ki je v Jemnu povzročilo popolno opustošenje. To je plačal z življenjem. Še zdaleč ni bil prvi. In še zdaleč ni bil zadnji.