Glas Slovenije bolj slišan, a tudi pritiski so večji

»Moje današnje sporočilo je jasno in samo eno: potrebujemo takojšnje premirje v Gazi in na celotnem območju,« je v razpravi v varnostnem svetu Združenih narodov poudarila slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon. V pogovoru za Delo je dodala razloge za takšno zahtevo in preostale poglede slovenske diplomacije na nemiren Bližnji vzhod ter druge nevarne krize sodobnega sveta.

Na katerih idejah temelji sedanji predlog z dvema državama, da bodo zadovoljili tako Palestince kot Izrael?

V krogu ministrov Evropske unije smo se pogovarjali na podlagi delovnega dokumenta, ki ga je predstavil Josep Borrell. Najprej je nujno premirje, trajno premirje, da se sploh lahko začne dostavljati humanitarna pomoč, naslednji korak je mirovna konferenca z ambicijo sodelovanja vseh, torej tudi Izraela. To si je v današnji situaciji težko predstavljati, če hočemo zagotoviti varnost Izraelcev in Palestincev z rešitvijo z dvema državama, v dogovarjanju z arabskimi državami ter pri opolnomočenju palestinske oblasti pa je navzočnost obeh strani ključna. Sicer bo vsak kompromis pičel. Izrael in Netanjahu se danes nočeta pogajati o dnevu potem, to je bilo izrazito jasno na srečanju z izraelskim zunanjim ministrom. Zanje gre trenutno samo za uničenje Hamasa, vprašanje pa je, kako dolgo je to še mogoče dopuščati, koliko žrtev bo še umrlo. Ali pa bodo nekatere države v EU simbolično in brez dogovorov priznale Palestino v upanju, da se jim bo pridružil še kdo.

Koliko evropskih držav kaže pripravljenost na to?

EU je danes razdeljena, v krogu sedemindvajseterice se šest držav pogovarja z bistveno večjim razumevanjem, da potrebujemo konkreten načrt za priznanje Palestine. Ta krog se širi, javnost se upravičeno postavlja na stran žrtev, pritisk na politiko je čedalje večji. Slovenija je bila aktivna že z mirovno pobudo skupaj z Ligo arabskih držav, Savdsko Arabijo in EU. Tudi sedanji mirovni načrt naj bi šel v tej smeri, četudi v prvi fazi Izraela ne bi bilo zraven.

So med temelji pobude meje pred vojno leta 1967 ali kaj drugega?

Šele v nadaljevanju bo bolj jasno, kako zagotoviti varnost in graditi palestinsko državo, vsaj na začetku je med idejami tudi mednarodno nadzorovano območje v Gazi. Zahodni Breg in Gaza bi morala biti povezana s palestinsko oblastjo v Ramali, ki bi bila dovolj opolnomočena za delovanje države. Ali bo to na mejah iz leta 1967, kar se največkrat omenja, je stvar dogovorov. Ključno je še enkrat premirje, pri katerem EU govori skupni jezik, ter nasprotovanje nasilnemu preseljevanju. Gaza in Zahodni breg morata biti v rokah Palestincev, velik delež rešitev v tem mirovnem načrtu bodo morale prispevati arabske države.

Najbrž tudi onemogočanje Hamasa?

Realno dejstvo je, da je danes Hamas verjetno trikrat bolj priljubljen kot pred 7. oktobrom. Danes je razseljenih skoraj 1,9 milijona ljudi, kar je 85 odstotkov prebivalstva, in ljudje v obupu v Hamasu vidijo nekoga, ki jim zagotavlja mir. Bojim se tudi naraščanja ne le jeze in odpora do Izraela, ampak tudi negotovosti in nezaupanja v Zahod, ki po prepričanju ljudi tudi ne naredi dovolj.

Po drugi strani Palestinci niso obsodili posiljevanja žensk, ubijanja otrok. Slišijo se tudi očitki na račun OZN zaradi palestinskih učnih načrtov, ki med palestinskimi otroki in mladino spodbujajo sovraštvo do Izraela.

Tudi v navzočnosti izraelskega zunanjega ministra sem ostro obsodila posilstva žensk, spolno nasilje med terorističnim napadom Hamasa 7. oktobra. Vsaka oblika terorizma, vsaka oblika spolnega nasilja je nesprejemljiva, tako kot pobijanje nedolžnih civilistov in otrok. Po 7. oktobru je en Palestinec od stotih izgubil življenje in težko si je predstavljati, da se svet v tako velikem konfliktu, kot mu nismo bili priča že dolgo, ni sposoben sporazumeti o enem samem dejstvu: dovolj je, nujno je premirje, zaščititi je treba civiliste.

V Rdečem morju se odpira druga, prav tako nevarna fronta. Je varnostni svet pripravljen?

Slovenija je podprla resolucijo varnostnega sveta z najostrejšo obsodbo napadov hutijevcev v Rdečem morju. Z zaskrbljenostjo spremljamo težave ladjarjev, gospodarstvo opozarja na potencialno veliko škodo ob stopnjevanju nasilja in destabilizacije že tako napetih razmer v regiji. Luka Koper po mojih informacijah še nemoteno deluje, če bo šel tovor deset, štirinajst dni naokoli, bo to seveda pomenilo izgube tudi zanjo. Vsak dan se dogajajo tudi povračilni ukrepi ZDA in Velike Britanije, jemenski zunanji minister me je minuli teden opozoril še na katastrofalen humanitarni položaj v njegovi državi. V celotni regiji narašča nervoza, strah, da bo naslednja tarča Libanon.

Slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon se je zavzela za analizo, ali so sankcije proti Rusiji resnično namenjene režimu, ki je agresor, ne pa da večje posledice čutijo evropska gospodarstva. FOTO: Voranc Vogel

Tu je seveda še Ukrajina, kjer po dveh letih vojna ne gre v pozitivno smer, še več, vse kaže na toleriranje kršitev ozemeljske celovitosti.

Ukrajina bo februarja vstopila v tret­je leto ruske agresije, kar je treba vsakič znova poudariti. Slovenija razume boj Ukrajincev za ozemeljsko celovitost in suverenost, jasno je, da je agresorka Rusija, Ukrajina pa žrtev. Ukrajinski zunanji minister nam je potrdil, da se razmere na bojišču slabšajo, in znova prosil Zahod za pomoč. Odpirajo se tudi vprašanja sankcij, ki so bile uvedene proti ruskemu režimu in lahko prizadenejo evropska gospodarstva. Zavzela sem se za analizo, ali so sankcije resnično namenjene režimu agresorju, ne pa da čutijo večje posledice evropska gospodarstva.

Ima Evropa načrt B, če se Ukrajini ne bo posrečilo zavarovati svojega ozemlja? Mnogi se bojijo, da bo Rusija le še bolj agresivna.

Slovenija bo naredila vse za trajen in pravičen mir v Ukrajini. Podpiramo vsako mirovno pobudo, tudi pobudo Zelenskega, aktivni smo pri pogajanjih. Toda dokler ni obeh strani v pogajanjih, je težko pričakovati, da se bodo ta premaknila. Čutiti je tudi dvome naših partnerjev z juga o uspešnosti formule Zelenskega, če za pogajalsko mizo ne bo tudi predstavnikov Rusije. Pogovori gredo zato v smeri, kako spraviti vse akterje za pogajalsko mizo, šele takrat se bo mogoče resno pogovarjati o trajnem in pravičnem miru.

Kakšen je vtis po skoraj mesecu dni v varnostnem svetu?

Delo je izjemno turbulentno, izjemno odgovorno. Iz dneva v dan moraš sprejemati pomembne odločitve, ki zadevajo en ali drug del sveta, glas Slovenije je danes bistveno bolj slišan. Zavedanje, da smo za mizo velikih držav, kjer imamo izjemno velik vpliv, kjer nas poslušajo, a tudi do neke mere na nas pritiskajo, je naša nova realnost. Je težka preizkušnja, ker z vsako odločitvijo nikoli ne moreš zadovoljiti vseh, vodilo Slovenije pa je sledenje mednarodnemu pravu, humanitarnemu pravu ter listini Združenih narodov in poslanstvu te organizacije: zagotavljati mir in varnost.