Partijsko glasilo Global Times je objavilo daljši seznam »neresničnih govoric o zgodovini, kulturi in veri v severovzhodni pokrajini Kitajske«, na katerem med drugim trdi, da v Xinjiangu ne obstajajo tako imenovana taborišča, v katera oblast pošilja pripadnike ujgurskega ljudstva na »odvajanje od radikalnih prepričanj« in domoljubno izobraževanje.

Piše pa, da obstajajo »taborišča za strokovno izobraževanje in urjenje«, a ne samo zaradi Ujgurov, temveč vanje pošiljajo »separatiste in teroriste vseh narodnosti«.

In tako se z razkrivanjem »neresničnih govoric« v časopisu pojasnjujejo razmere v Xinjiangu, ki, kot je mogoče razbrati, niso idilične, pa tudi ne takšne, kot jih prikazujejo zahodni mediji. Ne omenjajo pa otrok, katerih starši so bili poslani v katero od taborišč. S kom odraščajo? In kje?
 

Uničevanje korenin

Ta problem je podrobno proučil Nemec Adrian Zenz, ki trdi, da so na stotine otrok nastanili v »strogo zastražene centralizirane kraje za trajno bivanje«. Ne glede na to, ali imajo sorodnike, ki bi lahko, medtem ko so njihovi starši na »prevzgoji«, skrbeli zanje, morajo živeti v ustanovah, kjer namenjajo posebno pozornost njihovemu duhovnemu razvoju. Neodvisni raziskovalec je zbral obilico dokazov, da jih uvrstijo v posebno kategorijo, njihovo oskrbo pa financira vodstvo v Pekingu.



Podobno je ugotovila televizijska mreža BBC, katere novinarji so podatke o prisilni nastanitvi otrok v internate pridobili prek ujgurskih beguncev v Turčiji. Čeprav Kitajska trdi, da je tudi to ena od »neresničnih govoric«, obstajajo številna znamenja, ki pričajo o tem, da je v zaporih za prevzgojo zaprtih več sto tisoč, če ne kar dva milijona Ujgurov, tako da je v posameznih mestih ostalo brez obeh staršev na stotine otrok. Zanje zdaj pospešeno gradijo internate, v katerih bodo deležni skrbno pripravljenega izobraževanja in oblikovanja zavesti.

Če bi sodili po pričevanjih, je cilj ločitve otrok od staršev povsem jasen. »Uničiti njihove korenine,« piše Zenz v svojem delu. Zagotoviti, da zrastejo v domoljube, ki jim bo popolnoma tuja vsaka separatistična ideja. Zenz opaža, da se je število otrok, ki so bili nastanjeni v predšolske ustanove, nenadoma povečalo po letu 2007, ko se je začela akcija »odpravljanja radikalizma«, in da so prav v južnem Xinjiangu, kjer živi največ Ujgurov, več kot 1,2 milijarde dolarjev vložili v gradnjo in širitev vrtcev, ki delujejo v obliki internatov. Hkrati so iz nekaterih okrožij odpeljali tudi več tisoč malce starejših otrok v posebne internatske srednje šole.

Območna oblast noče komentirati tega pojava, dejstvo pa je, da to na Kitajskem ni nič novega. Takšni internati so obstajali tudi med veliko kulturno revolucijo, ko so v taborišča za prevzgojo s fizičnim delom zaprli na milijone intelektualcev in partijskih funkcionarjev, ki so se zavzemali za reformistične ideje.

Ko gre za otroke političnih disidentov hanske narodnosti (Hani so na Kitajskem večinski narod), pa ti pogosto nimajo vstopa v šole. Vodstva šol se jih ali bojijo sprejeti ali pa so dobila ukaz »od zgoraj«, da jim morajo pred nosom zapreti vrata.
 

Čustva so odveč

Ni treba kdove kako pojasnjevati, zakaj se nobena tuja država s Kitajsko ne spusti v razpravo o človekovih pravicah pripadnikov njenih etničnih manjšin. Prejšnji teden se je v Pekingu mudil turški predsednik Recep Tayyip Erdogan in se s predsednikom Xi Jinpingom pogovarjal o razmerah v Xinjiangu. Pozneje je novinarjem pojasnil, da tega vprašanja »ne bi smeli izkoriščati« in da je treba o vseh stvareh razmišljati brez čustev. V Kitajsko je pripotoval iz Osake z vrhunskega srečanja G20. V načeti globalni gospodarski ureditvi, v kateri je Turčija nekje na sredini, je za njenega voditelja Kitajska pomemben vir naložb, orožja in političnega razumevanja.

Tudi pakistanski premier Imran Khan ni dosti vedel o Ujgurih, ko so ga novinarji marca zaprosili za komentar o taboriščih za prevzgojo. Bolj je bil seznanjen s projekti na pakistanskih tleh, v katere se zliva na desetine milijard dolarjev kitajskega kapitala. Žal nam je, otroci. Geopolitika vam ni preveč naklonjena.