Kakšen bo svet po koncu ameriške prevlade? Je Kitajska sploh pripravljena prevzeti nase vlogo glavnega igralca na kompleksnih območjih, na katerih sta za njeno prihodnost ključni dve komponenti: viri energije in varnostni izzivi?

Nekateri kitajski analitiki so opozorili na poduk, ki ga je mogoče razbrati iz Trumpove odločitve o umiku iz Sirije. Primerjali so Kurde, ki so se na ameriški strani borili proti Islamski državi v severovzhodni Siriji, in ameriške zaveznike v severovzhodni Aziji.

Tako kot so Američani zdaj zapustili Kurde, čeprav so jih prej financirali, oboroževali in urili za boj, bi lahko v prihodnjem »twitterskem umiku« izdali Japonsko, Južno Korejo in Tajvan, nato pa še vse druge azijsko-pacifiške države, ki so se pri ustavljanju severnokorejskih jedrskih pustolovščin in zavračanju kitajske hegemonije desetletja opirale na ameriški ščit.

To je »poduk o zaupanju«, je dejal Leslie Fong, komentator hongkonškega časopisa South China Morning Post, in navedel, da »ima Amerika dolgo zgodovino prelomljenih obljub v [daljnovzhodni] regiji«, ki mora biti zdaj pripravljena na vse.

Nova hladna vojna

Težko je reči, ali pomeni ameriški umik iz Sirije to, da se bodo ZDA v kratkem umaknile tudi iz vzhodne Azije, vendar ne bi smel noben ameriški zaveznik v tej regiji križemrok čakati na to. Trump je dal jasno vedeti, da bi Japonski in Južni Koreji najraje prepustil, da sami skrbita za svojo varnost, in to ne le zaradi tega, ker je vzdrževanje skoraj 80.000 vojakov zelo drago, temveč predvsem zato, ker več kot pol stoletja dolga ameriška vojaška prisotnost ni preprečila Severni Koreji izdelave jedrske bombe in Kitajski postati glavna izzivalka ameriške prevlade.

Drugo vprašanje je, ali to pomeni, da se Amerika umika s položaja globalnega hegemona, ali pa, da ima Trump povsem drugačno zasnovo prevlade. Pravzaprav nič ne kaže na to, da bi katera koli napoved ameriškega predsednika, da se bo umaknil s prizorišča, pomenila, da bo za seboj pustil nenadzorovani vakuum moči, temveč se vse bolj zdi, da Trump prav s tem kopiči sile za bolje usmerjen in odločnejši obračun s tekmeci, in to, na primer, na področju militarizacije vesolja ali politizacije trgovine. Poteze, ki jih ameriški predsednik izvaja na polovici mandata, pravzaprav napovedujejo razraščanje nove nevarne hladne vojne v njegovih preostalih dveh letih. In to predvsem s Kitajsko.



Azijska sila si prizadeva, da bi pripravljena pričakala ta neželeni razvoj dogodkov. Kitajska je do zdaj razmere v Siriji uspešno obračala v svojo korist, saj je prav na tem žarišču opazovala, kako delujejo džihadisti iz Xinjianga, kakšne so njihove povezave z Islamsko državo in kakšne so njihove možnosti, da vojni plamen razširijo na kitajsko ozemlje. Glede na to, da so bili ujgurski islamisti del širokega pojma »upornikov«, je vodstvo v Pekingu podprlo vsakogar, ki je bil pripravljen z njimi obračunati, kar je bil tudi temeljni razlog, zaradi katerega se je med glasovanjem v varnostnem svetu ZN pridružila Rusiji.

Po drugi strani je Kitajska pričakovala, da se bo Sirija v dogledni prihodnosti znašla pred procesom obnove, v katerem bi bila ona pripravljena sodelovati s svojim kapitalom in zasnovo »enega (gospodarskega) pasu in ene (svilne) ceste«. Po ameriškem umiku bo morala zdaj azijska sila sama preveriti, v kolikšni meri so islamistične sile v tej državi dejansko ostale brez moči, pa tudi sama poskrbeti za varnost vzdolž »pasu in ceste«, zaradi česar se bo že tako izredno drag projekt še dodatno močno podražil.

Prevzemanje odgovornosti za mir (ali vojno)

Država, ki Kitajski v tem kontekstu povzroča še več skrbi, je Afganistan. Brez stabilnega Afganistana si namreč ni mogoče predstavljati uresničitve ciljev, ki si jih je zadala Šanghajska organizacija za sodelovanje (SCO), poleg tega v tem primeru ne bi bilo mogoče pričakovati vzpostavitve gospodarskega koridorja med Kitajsko in Pakistanom.

Prav zato je skorajda v istem trenutku, ko je Trump napovedal umik okoli polovice od skupno 14.000 ameriških vojakov iz Afganistana, Kitajska  pakistanskega zunanjega ministra povabila na »globoko razpravo o novih spremembah razmer« v tej državi in potrdila prejšnje obljube, da bo pomagala pri vzpostavljanju zaupanja med Kabulom in Islamabadom, tako da bi se končno končala 17-letna vojna.



Kitajska namerava biti glavna med posredniki, ki bodo morali prevzeti odgovornost za mir (ali vojno) v Afganistanu, njena prednost pa je v tem, da je od začetka vojne v tej deželi ohranjala komunikacijske kanale s talibi. Oktobra letos je Maulana Samiul Haq, pakistanski klerik, ki ga pogosto imenujejo »oče talibov«, v enem od intervjujev izjavil, da ima Kitajska največ možnosti, da doseže konkretne rezultate v posredovanju med Pakistanom in Afganistanom, vodstvo v Pekingu pa ima očitno namen, da to dokaže v praksi.
 

Priložnost, ne kriza

Analitiki pričakujejo, da bo prav zaradi novih razmer v tej regiji Kitajska odprla vojaško oporišče v pakistanskem Baločistanu, kjer je že veliko vložila v gradnjo pristanišča Gvadar. Pričakovati je tudi, da bo Kitajska predlagala sprejem Afganistana v SCO, to pa bo točka, na kateri se bo pokazalo, kako daleč seže kitajska diplomatska veščina. Indija se že čuti ogrožena zaradi kitajsko-pakistanskih pogajanj o prihodnosti Afganistana, poleg tega pa je tudi veliko vprašanje, kakšen položaj bo v novih razmerah zavzela Rusija.

Nihče si ni bolj od Kitajske želel umika Američanov iz Azije in nihče se ni tega trenutka bolj bal kot vodstvo v Pekingu. Kot kaže, bo zdaj prav to ena od najpomembnejših tem letošnjega leta. Azijska velesila se pripravlja, da bo k tej temi pristopila kot k priložnosti, ne kot h krizi.