Francisco Franco »se obrača« v nov grob

Nekatera bremena preteklosti so pretežka, da bi jih v nedogled prenašali v prihodnost in z njimi naprej bremenili nedolžne generacije, ki prihajajo. Zato se je vlada socialista Pedra Sáncheza odločila, da bo obrnila diktatorja Francisca Franca v nov grob in s tem morda zaprla tudi tragično poglavje iz španske zgodovine 20. stoletja. Potem ko so korak zmogli 44 let po diktatorjevi smrti in po 16 mesecih upravnih in sodnih pregovarjanj, so dopoldne njegove posmrtne ostanke s helikopterjem prepeljali iz mavzoleja v Dolini padlih na pokopališče Mingorubbio-El Pardo na severu Madrida, kjer počiva že njegova žena Carmen Polo.

Premier Sánchez si je Francov prekop, takoj ko je junija lani prevzel oblast, izbral za prioritetno nalogo, ki jo je treba rešiti, gotovo zato, da bi se Španci enkrat morda lahko nehali deliti na »beli in rdeči teror«, da bi se Dolina padlih spremenila v dolino sprave in mavzolej ne bi bil več mogočna apologija frankizma. Voditeljeva roka je bila, kot vemo, izjemno trda, zaznamoval je številne generacije, tako doma kakor tudi (prebegle) na tujem, kajti vladal je dolgo, od leta 1939, ko se je končala španska državljanska vojna, do smrti novembra 1975. Prekop samodržca, krivega za mnogo prelite krvi, za množična ovajanja, za postavljanje brata proti bratu, za sejanje strahu ..., je za Sáncheza velika zmaga časti, spomina, pravice, torej »zmaga španske demokracije«. Ni je izbojeval niti zlahka niti hitro, saj se je zaradi pritožb Francovih dedičev na različnih sodnih instancah razplet močno zavlekel: kajti svojci so vztrajali, da je treba posmrtne ostanke prepeljati v samo središče Madrida, torej na izpostavljeno mesto v katedralo Almudena, kjer je pokopana njegova predlanskim umrla hči. Končno razsodbo je potem podalo vrhovno sodišče.

Na novo pokopališče so krsto prepeljali s helikopterjem. FOTO: Emilio Naranjo/AFP

Tik pred volitvami

Današnji prelomni dogodek, ki je bil poudarjeno zaseben, močno varovan in je menda stal približno 60.000 evrov, so spremljali številni svetovni mediji, a povsem blizu so smeli le ministrica za pravosodje Dolores Delgado, ki je v imenu vlade bedela nad prekopom, in 22 članov diktatorjeve družine. Ti so si ob tej priložnosti zaželeli maše, ki jo je na pokopališču daroval duhovnik Ramón Tejero, sin Antonia Tejera, ki je, kot razlagajo španski mediji, leta 1981 vodil spodleteli vojaški udar.

Ne preseneča, da so hoteli biti zraven tudi zagrizeni frankisti, v Fundaciji Francisca Franca, denimo, v kateri branijo diktatorjevo dediščino, so se nameravali množično zbrati na pokopališču Mingorrubio, a je bil zbor prepovedan. Prav tako se ne gre čuditi mnenju mnogih, da je prekop v resnici poudarjena predvolilna akcija, čeprav naključna, kajti 10. novembra se bodo španski volivci že četrtič v štirih letih udeležili splošnih volitev. S to zgodovinsko potezo naj bi se socialistična oblast, namerno ali ne, (znova) prikupila številnim volivcem, kar je po svoje nujno, sploh po nedavnem policijsko-protestniškem besnenju v Kataloniji – zaradi katalonskih zapornikov –, ko je zamer do Madrida spet precej.


 

Po Zapaterovi liniji

Premier Sánchez nadaljuje delo nekdanjega socialističnega premiera Joséja Luisa Rodrigueza Zapatera, ki je leta 2007 poskrbel za zakon o »zgodovinskem spominu«. Ni malo takih, ki nasprotujejo soočanju s preteklostjo po meri vladajoče socialistične politike, posebno v Ljudski stranki Pabla Casada močno negodujejo; sploh ker imajo socialisti velike težave in niso sposobni sestaviti niti vlade.