Fisky je bil tam, vedno je bil tam; vedno bo tam

Nekaj neutolažljivo, topo žalostnega je bilo v njegovih očeh, ki so videle vse, česar je zmožno človeštvo. Nihče tam zunaj ni vztrajal dlje od Roberta, ki je (pre)živel novinarstvo; holistično in neposredno. Ne, nič človeškega mu ni bilo tuje. Učil nas je, generacijo za generacijo. Usmerjal nas je, generacijo za generacijo. Jezil nas je, generacijo za generacijo. Tako lahko se je bilo strinjati z njim in tako lahko se je bilo z njim prepirati. Svet bi moral biti dialog in dialog mi moral biti svet. Hvala, Fisky! Za čisto vsako besedo. Napisano in izgovorjeno.

»Vedno sem bil in bom ulični novinar,« nama je z Juretom Erženom pred leti dejal v svoji priljubljeni italijanski restavraciji ob Cornichu v Bejrutu, svojemu mestu, kamor se je preselil leta 1976. Le nekaj mesecev po začetku libanonske državljanske vojne (1975-1990), ki je bolj kot kar koli drugega zaznamovala njegovo profesionalno in osebno pot. Med profesionalnim in osebnim, med javnim in zasebnim v Robertovem primeru skoraj ni bilo razmaka – še posebej v Bejrutu, mestu, ki ga je osvojilo in posvojilo, ta praktično ni mogoč.

Fisk, ki se je minuli vikend pri štiriinsedemdesetih letih poslovil na Irskem, kjer je začel svojo novinarsko kariero, je bil kljub številnim prijateljem novinarski osamelec. To je bila strateška odločitev, namenjena osredinjenosti in ohranjanju že zelo zgodaj krepko načete substance – brez empatije našega dela preprosto ni mogoče opravljati. Tako kot, denimo, poldrugo generacijo pred njimi veliki Ryszard Kapuściński, s katerim je imel ogromno, resnično ogromno skupnega. Videl in vedel in čutil in v sebi nosil je preveč, da bi se lahko prepuščal neznosni lahkosti bivanjskega in, predvsem, komunikacijskega balasta. Vse, kar nam je imel za povedati, je napisal: vsaka njegova beseda je bila javna; že skoraj vsak medtem – stališče.

Trdno je stal za svojimi stališči, ne glede na to, kako brutalno je, tudi s strani (bivših) prijateljev, padalo po njemu. In padalo je zares brutalno. Povsem v duhu časa, ki z lomastenjem niča, patološko razpršeno pozornostjo, neznanjem, neizkušenostjo, nerazumnostjo in nerazumevanjem na pogon strahovite, agresivne samozavesti, popolnoma osvobojene občutka krivde in sramu, jedra etike, torej, ruši vse pred seboj.

Fisky je bil tam, vedno je bil tam; vedno bo tam. Z zvezkom in svinčnikom v roki. Tudi brezrokavnik in fotoaparat starejšega tipa skoraj nikoli nista manjkala – kliše stare, z današnje (ne)perspektive prastare novinarske šole.

Libanonska državljanska vojna. Afganistan v času sovjetske okupacije, Afganistan pod vladavino talibov, Afganistan pod ameriško-koalicijsko okupacijo. In trije intervjuju z Osamo bin Ladnom, ki je prekleto dobro vedel, kdo je Robert. Prekleto dobro! Alžirska vojna, dolgoletni iraško-iranski konflikt. Iraška okupacija Kuvajta. Nekdanja Jugoslavija. Ameriško-koalicijska okupacija Iraka. Izraelsko-palestinska tragedija. Gaza, tolikokrat. Libija, Egipt, arabska pomlad, ki jo je napovedal. Sirija, kjer se je razšel s številnimi prijatelji in sledilci. Lahko bi našteval v nedogled, a nikakor ne smem spregledati palestinskih begunskih taborišč Sabre in Šatile, kjer so libanonske krščanske milice pod poveljstvom izraelske vojske septembra 1982 izvedle enega najbolj brutalnih pokolov v zgodovini. Robert je bil eden prvih, ki se je prebil v človeško klavnico. Sabra in Šatila sta ga preganjali bolj, kot kar koli drugega. Tam je izgubil še poslednji kanček iluzij; ostanke nedolžnosti.

Življenje, ne poklic

Pri Robertu se je vedno zdelo, da dejansko prihaja iz nekega povsem drugega in drugačnega časa. Njegovo pisanje je bilo, prežeto s toliko znanja, uvida in literarnega talenta, čudežno. Vsakdo, ki želi razumeti (ne le) novejšo zgodovino Bližnjega vzhoda mora – to je ukaz! – absolutno nujno prebrati vsaj njegovi najbolj monumentalni deli: The Great War for Civilisation (The Conquest of the Middle East) in Pity the Nation (Lebanon at War). Takšno pisanje bi se moralo nemudoma znajti pod spomeniškim varstvom: to je temeljna dediščina človečnosti, in ne človeštva. Kajti temeljni dediščini človeštva – vojnam, genocidom, vojnim zločinom, kriminalu, razčlovečenju, množičnim pobojem, uničevanjem okolja – je iz dneva v dan bolj utrujeni, a vedno znova še bolj lucidni Robert Fisk desetletja zrl naravnost v oči. Strogo, nepopustljivo, za ceno svojega življenja. Čeprav je, ko sem ga vprašal, ali človek, ali novinar s pokrivanjem vojn in tragedij neizogibno plača moralno ceno, z vlažnimi očmi dejal, da ne, vsaj ne velike, mu tedaj nisem povsem verjel. Morda je bil kriv še en gin-tonic, ki ga je skoraj generično naročil. In mu tudi ne danes ne verjemam povsem. Morda še manj.

Ko je 4. avgusta pozno popoldan v bejrutskem pristanišču razneslo 2750 ton amonijevega nitrata in se je del njegovega mesta – ponovno! – sesul v prah, sem najprej pomislil nanj, saj je, tik ob obali, živel zelo blizu »epicentra«. Že naslednji dan se je javil s tekstom, ki je, tako kot vedno, povedal vse. »V nacionalni zgodovini so trenutki, ki ostanejo za vedno zamrznjeni. Morda niso najhujše katastrofe, ki so doletele ljudi. A zajamejo neskončno tragedijo ljudstva. Na misel mi pridejo Pompeji, njihova rimska samozavest in cesarska koruptivnost, ki jo je preseglo dejanje Boga, tako uničujoče, da je uničenje njegovih meščanov, celo njihovih teles ostalo vidno za večno. Potrebna je podoba, nekaj kamor lahko za sekundo usmerimo svojo pozornost in prepoznamo neumnost, ki leži za človeško tragedijo. Libanon nam je ravnokar ponudil ta trenutek,« je 5. avgusta v svojem Independentu zapisal Robert Fisk, eden največjih novinarjev in vojnih poročevalcev vseh časov.

Hvala, Fisky. Brez tebe bomo vsi vedeli in razumeli bistveno manj.

To je strašna novica.