»Evropa je prišla na vrsto. Bojim se, da ji bodo sledile druge celine«

Walter Ricciardi, član izvršnega odbora Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in nekdanji direktor italijanskega nacionalnega inštituta za zdravje (ISS), je v intervjuju za Delo pojasnil svoj pogled na vzroke za visoko smrtnost obolelih v sosednji državi in na to, kako se bo na dolgi rok najbolj smiselno bojevati proti širjenju novega koronavirusa.
 

Italija je po številu smrtnih žrtev presegla Kitajsko. Lahko pojasnite, zakaj je smrtnost v Italiji tako visoka?

V Italiji imamo drugačno starostno razporeditev pacientov. Povprečna starost pacientov, hospitaliziranih na Kitajskem, je bila 46 let. V Italiji je povprečna starost hospitaliziranih pacientov 67 let. Italijanski pacienti so torej bistveno starejši od kitajskih. Drugi vzrok za višjo smrtnost je, da se v Italiji število žrtev beleži na ravni posameznih regij in trenutno je zelo težko določiti, katere smrti so neposredno povezane z virusom in pri katerih je okužba samo poslabšala obstoječe klinično stanje. Vsekakor so bile te osebe vse okužene z virusom, a nacionalni inštitut za zdravje zdaj raziskuje točne vzroke smrti. Število tistih, ki so neposredno umrli zaradi okužbe z virusom, je sicer nizko.

Kaj pa preobremenjenost bolnišnic? Kako ta vpliva na smrtnost?

To bi lahko bil tudi eden od vzrokov za visoko smrtnost, a zagotovo ne glavni. Pritisk na bolnišnice je izjemen, a te so ga do zdaj nekako vzdržale. Vsekakor pa ne morejo več zagotavljati kvalitete in intenzivnosti oskrbe, kot bi si jo zaslužil vsak posameznik.

Strokovnjaki z vsakim dnem vedo več podrobnosti o virusu. Katere so tiste informacije, ki jim še manjkajo, da se bodo lahko lažje bojevali z njim?

Najbolj ključen vidik, ki ga je treba upoštevati, je, da se ta virus širi izjemno hitro in da je izjemno nalezljiv. Rast okužb je torej eksponentna. Če imate na začetku tedna potrjenih 20 primerov, lahko ta številka do konca tedna zraste na 2000. Ključen nauk torej je, da se ne sme podcenjevati posledic virusa tako za zdravstveni sistem kot za celotno državo.

Poleg uvajanja socialnega distanciranja, kaj lahko države še storijo za to, da si izborijo nekaj dodatnega časa za boj?

Socialno distanciranje je pogoj sine qua non – pogoj brez katerega virusa ni mogoče upočasniti. Seveda moramo intenzivirati tudi globalno iskanje bolj specifične terapije, s čimer se ukvarja veliko kliničnih in raziskovalnih centrov, ter okrepiti iskanje cepiva. Kombinacija teh treh naporov je edini način, kako se lahko planet uspešno bojuje proti temu virusu.

Zakaj je tako majhno število potrjenih primerov okužb v revnejših državah, z izjemo Irana? Je to preprosto zato, ker teh okužb ne odkrijejo?

Predstavljam si, da so primeri neodkriti. Sposobnost diagnosticiranja okužb je v nekaterih državah izjemno nizka, če ne kar neobstoječa. Kar seveda predstavlja nevarnost, saj to pomeni, da virusa ni mogoče omejiti in da se bo epidemija razširila na celotno prebivalstvo.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je ta teden opozorila na hitro širjenje virusa v afriških državah. Lahko Afrika postane kontinent, kjer bo pandemija dosegla svoj vrhunec in terjala tudi največji davek?

Bojim se, da lahko. Države s šibkimi diagnostičnimi in terapevtskimi kapacitetami bodo tiste, ki bodo na žalost plačale najvišjo ceno te pandemije. V njih se virusa ne bo dalo omejiti, zato bodo številke okuženih izjemno visoke, vsekakor višje kot v drugih državah. Skrbi WHO so torej povsem upravičene.

Z drugimi besedami, pandemija se šele začenja.

Vsekakor. Države se nahajajo na različnih stopnjah. Kitajska je bila prva, sledile so ji Italija, Iran in Južna Koreja. Zdaj je na vrsti vsa Evropa in bojim se, da bodo tej sledile tudi druge celine. Krivulja epidemije je [po vseh državah] tako rekoč povsem enaka. Omejevanje virusa bo seveda odvisno od sposobnosti, kapacitet in odločitev posameznih držav. Toda tiste, ki ne bodo imele diagnostičnih sposobnosti, tega virusa ne bodo mogle omejiti, saj ne bodo imele dovolj informacij o njem.

Profesor, kako si predstavljate dobro dolgoročno strategijo za boj proti virusu? Kaj vse mora ta vključevati?

Najboljša možna strategija je po mojem mnenju tista, ki jo uporabljajo v Južni Koreji, kjer za prisotnost virusa testirajo vse simptomatične ljudi, tudi tiste z blagimi znaki okužbe. Ne sme se čakati, da simptomi postanejo hujši, ampak je virus treba čim prej odkriti. Osnova za testiranje mora torej biti prisotnost simptomov in na podlagi teh informacij je treba s pomočjo tehnologije, seveda ob upoštevanju zasebnosti, odkriti vse stike, ki so jih imeli okuženi, in jih individualno omejiti. V nasprotnem primeru se bojim, da bo ta epidemija še zelo dolgo z nami.

Bi morale države testirati vse svoje državljane?

Za to ni potrebe. WHO in evropski center za nadzor nalezljivih bolezni (ECDC) svetujeta, da se testirajo simptomatične osebe. Kot sem že omenil, je smiselno testirati tudi tiste z milejšimi simptomi, torej osebe, pri katerih se razvijejo kašelj, prehlad, vročina. Vseh ni smiselno testirati, saj te sposobnosti ne bomo imeli, hkrati je to tudi neučinkovito.