Tako blizu, a tako daleč od dogovora

Pred začetkom pogajanj o prihodnjih odnosih se analitiki sprašujejo, ali ta morda že vnaprej niso obsojena na propad, glede na diametralno nasprotna pričakovanja in ambicije evropske ter britanske strani.

Seznam pogojev, pod katerimi je Evropska unija pripravljena skleniti prostotrgovinski dogovor z Združenim kraljestvom, je po pričakovanjih dolg. Pogajalski mandat, ki so ga danes potrdili evropski ministri na zasedanju sveta za splošne zadeve v Bruslju namreč med drugim predvideva ohranitev usklajenosti standardov z nekdanjo članico na področjih državne pomoči, konkurenčnosti, pravic zaposlenih, podnebnih sprememb in davčne politike.

Čeprav EU v 46 strani dolgem dokumentu izrecno ne poziva k ohranitvi popolne regulatorne usklajenosti z nekdanjo članico, ampak ohranjanju primerljivo visokih standardov, se s tem vseeno postavlja neposredno po robu načrtom britanske vlade, ki regulatorno avtonomijo dojema kot ključno pridobitev brexita. Evropski pogajalski mandat namreč za izhodišče jemlje standarde, ki so trenutno v veljavi v EU.



Tako je še pred samim začetkom pogajanj videti, kot da se bosta Unija in Združeno kraljestvo za pogajalsko mizo zavzemala za diametralno nasprotna cilja. Medtem ko je ambicija EU doseči čim večjo stopnjo regulatorne usklajenosti, je ambicija britanske vlade doseči neodvisnost pri postavljanju pravil in standardov. Med analitiki zaradi tega obstaja bojazen, da bodo pogajanja zelo hitro zašla v slepo ulico, oziroma na koncu pripeljala do scenarija brez dogovora.
 

Geografija kot faktor

Unija kot glavni razlog za ohranitev regulatorne usklajenosti izpostavlja geografsko bližino Združenega kraljestva. To je  danes poudaril tudi vodja skupine evropske komisije za odnose z nekdanjo članico Michel Barnier, rekoč, da je britanska vlada na to na ohranitev visokih standardov pristala že v lani dogovorjeni politični deklaraciji o prihodnjih odnosih.

Nekateri analiti kljub temu niso prepričani v upravičenost evropskih zahtev. »Geografska bližina ne bi smela pomeniti več omejitev. Nasprotno, pomeniti bi morala manj omejitev, ne le zaradi zaščite trenutnih trgovinskih tokov, ampak tudi zaradi njihove maksimizacije v prihodnosti,« je za Delo svoje videnje evropskega pogajalskega mandata in interesov v ozadju pojasnil Pieter Cleppe, bruseljski analitik in strokovnjak za evropske zadeve.



Po njegovem mnenju ni realistično pričakovati, da bo Združeno kraljestvo v prihodnjih mesecih pristalo na avtomatičen prevzem vseh evropskih standardov v zamenjavo za sklenitev brezcarinskega dogovora. Če bodo na tehnici carine in regulatorna avtonomija, se utegne britanska vlada odločiti, da prostotrgovinski dogovor z EU za državo na dolgi rok prinaša manj prednosti kot koristi. Izognitev carinam, kot je poudaril Cleppe, je sicer ključnega pomena tudi za evropske proizvajalce, glede na to da sedemindvajseterica na Otok izvozi več blaga, kot pa iz Združenega kraljestva prispe v Unijo.

Da britanska stran pri vprašanju regulatorne avtonomije ne bo popustila, kažejo tudi izjave predstavnikov Johnsonove vlade. Glavni britanski pogajalec za brexit David Frost je prejšnji teden poudaril, da je sposobnost sprejemanja lastnih pravil in zakonov za njegovo državo »bistvo celotnega projekta« izstopa iz EU. »Pričakovanje, da bomo zgolj sprejeli nadzor EU nad našimi zakoni, temelji na napačnem dojemanju tistega, kar počnemo,« je povedal Frost.
 

200 let staro vprašanje

Regulatorna usklajenost bo ključna, a še zdaleč ne edina ovira na poti do dogovora, ki mora biti sklenjen do konca leta oziroma do izteka prehodnega obdobja. Tu so še vprašanja sodelovanja na področju varnosti, ribištva, prometa, uveljavljanja severnoirskega protokola in celo vrnitve antičnih artefaktov, ki ga je EU v svoj pogajalski okvir vključila na zahtevo Grčije. Ta si že vrsto let prizadeva za vrnitev Elginovih marmorjev, ki so nekoč krasili atenski Partenon in so že več kot dvesto let del stalne zbirke Britanskega muzeja v Londonu.