Ekologija kot sociološko vprašanje?

Menda je bil notranje sprt s samim seboj, in ker si ni več hotel lagati, je odstopil. Nicolas Hulot se je ta teden umaknil s stolčka francoskega ministra za ekološko in solidarnostno tranzicijo, razočaran, ker je hotel veliko, a, nemočen, zmogel malo. Čeprav so razmere okoljsko urgentne, velika industrija še naprej diktira potek ekološke tranzicije, namesto da bi ekologija narekovala razvoj industrije.

Laurent Jeanpierre, profesor političnih ved na univerzi Paris VIII, pravi o Hulotu, da mu je v petnajstih mesecih ministrovanja uspelo poskrbeti predvsem za male stimulativne ukrepe: za določene premije tistim, ki se vedejo zeleno, medtem ko so vsi veliki zavezujoči ukrepi ostali odprti, saj so bili v grobem zavrnjeni v vladi. Kar je za okoljskega ministra hud poraz. Tudi vsi, ki jim je mar za prihodnost na Zemlji, ne morejo biti zadovoljni, sploh ker je bilo letošnje poletje eno najbolj vročih v Franciji, o hudih požarih pa so poročali z raznih koncev Evrope in da ne govorimo o poplavah v Indiji. »Preseneča me, da vlada zavrača nujne ukrepe, potrebne za ekološko tranzicijo, in da tako niti Francija ne bo spoštovala zavez pariškega podnebnega vrha.«

Kdo vse si še laže v francoski politiki? Nicolas Hulot je dejal, da je odstopil, ker si ni več hotel lagati.

Njegov odstop kaže pojasniti z mestom, ki ga ima ekologija pri delu francoske vlade. Nicolas Hulot ni prvi okoljski minister, ki je v zadnjih letih odstopil. Predčasno se je iz vlade umaknila Delphine Batho in tudi Nathalie Kosciusko-Morizet, ki se je pod predsednikom Sarkozyjem pritoževala, da je ekologija področje, ki ga je težko postaviti v ospredje. Podobne težave je imela cela vrsta ministrov, tako v levičarskih kot v desničarskih vladah, in tako ni le v Franciji, ampak še drugod po Evropi. Zato pri tokratnem odstopu sploh ne gre toliko za Hulota, ampak za vprašanje, koliko je danes mogoče v vladi, kakršna koli že je, zagovarjati okoljsko problematiko.

Okolje ostaja drugotna tema, kljub vsakodnevnim opozorilom, kako ogrožen je planet in da živimo letos ekološko »na kredit« že od začetka avgusta. Kako je to mogoče?

Problemov je več, eden je temeljni in presega tako Macrona kot Hulota. Niso samo lobiji krivi, da je v vladi težko zagovarjati okoljsko problematiko; pa čeprav Hulotov odstop zdaj vsi povezujejo z njihovo močjo. Da lobiji obstajajo, ni, seveda, nič novega, močni so bili že prej, tako je v Franciji in še bolj drži v Evropi. Ključni problem je, kako politizirati vprašanja ekologije.

Zakaj je težko ali nemogoče?

Prevladuje prepričanje, da podnebna vprašanja zahtevajo dolgoročna premišljevanja o prihodnosti, politika pa zmore delovati samo na kratek ali srednji rok. S tem se ne morem strinjati, saj verjamem, da je tako zato, ker smo ekologiji odvzeli političnost in jo presprašujemo predvsem z vidika etike: posameznikove etike – pričakuje se, da vsakdo čim temeljiteje sortira smeti –, in ne kot vprašanje skupnosti. Ekologijo dojemamo kot moralno vprašanje, v resnici pa je pomembno vprašanje družbe, kajti, kdo pa so ljudje, ki najbolj onesnažujejo okolje? To so najbogatejši ljudje, ki se hkrati – kakšno protislovje – prehranjujejo najbolj bio. Ko govorim o bogatih, mislim na petino populacije, na zgornji razred, ki je največji onesnaževalec, hkrati pa je okoljsko najbolj občutljiv. Kaj ni zanimivo, da ekologije nihče nikoli ne presprašuje kot sociološko vprašanje, čeprav je jasno, da različne družbene skupine različno prispevamo k ogljičnemu odtisu. Nas, ki sodimo v zgornji razred, nič ne zavezuje, da bi se vedli prijazneje do okolja. Naj navedem primer: vozim avto na dizel, zaradi česar ne morem biti ponosen. Vem, da ni prav, toda za zdaj tega ne želim spremeniti. Če bi bil dosleden, bi kupil električni avto, a ta je drag. Vsi smo ujetniki protislovij, toda o razrednih kontradiktornostih bi se vladna politika morala spraševati. Potem je treba tudi reči, da je bil Nicolas Hulot zelo slab okoljski minister.

V kakšnem smislu je bil slab?

Pri zagovarjanju okoljske problematike v vladi. Saj s čim pa je razpolagal? Predvsem s priljubljenostjo v javnosti, bil pa je brez vsakršnih povezav z ekološkimi gibanji in okoljevarstvenimi združenji. V intervjuju, ki ga je imel na dan odstopa, je sam priznal, da nima zaveznikov: ni jih imel ne v vladi ne med okoljskimi aktivisti. Od nekdaj je samohodec, individualističen in malce koleričen za povrhu. Svoj odstop je predstavil kot psevdojunaško dejanje, češ, zdaj pa grem in medtem ko odhajam, vas bom vse šokiral ..., kar je popolnoma otročje. V politiki se ni mogoče vesti individualistično.

Če ni resen aktivist, strokovnjak, zakaj so ga povabili v vlado? Le kot znan televizijski obraz?

Povabili so ga kot priljubljeno javno osebo, saj ga ankete javnega mnenja ves čas postavljajo na vrh. In zakaj je tako? Ne zaradi politike, ampak ker je pred desetletji vodil simpatično televizijsko oddajo [Ushuaïa, le magazine de l'extrême], v kateri smo lahko občudovali ljubke barvite ribe in pisane papige z eksotičnih otokov Indijskega oceana. Komu to ne bi bilo všeč? Kdo bi rekel, da ne mara narave? Malce sem ironičen, a povedati hočem, da je Hulot človek, čigar priljubljenost ni povezana s političnimi prepričanji, ampak z medijsko priljubljenostjo. Seveda ne pravim, da ni iskren v svojih ekoloških prizadevanjih, saj je ustanovil, denimo, Fundacijo Nicolasa Hulota za naravo in človeka, a prav gotovo ni človek omrežij.

Predavatelj političnih ved Laurent Jeanpierre Foto Osebni arhiv

Ekologija je še naprej na političnem robu, čeprav je Emmanuel Macron, mislim, da že ob Trumpovih grožnjah z izstopom iz podnebnega sporazuma, spodbudno izjavil: Make our planet great again. Zagnal je celo istoimensko iniciativo.

Pariški podnebni vrh COP21, ki je dosežek Laurenta Fabiusa, Laurence Tubiana in Françoisa Hollanda, je mednarodno gotovo največji uspeh Francije na področju ekologije in tudi največji po dogovoru o kjotskem protokolu. Narekuje zaveze, ki jih vlada mora upoštevati. Čeprav aktivisti opozarjajo, da ne bodo zadoščale, so pomemben temelj za naprej.

Koliko je macronizem okoljsko ozaveščen?

Hulot je bil nemočen, ker je ekološko prepričanih ministrov malo. Rekel bi, da je Macron občutljivejši od drugih, posebno od premiera Édouarda Philippa, ki je bil več let zaposlen v skupini Areva, v kateri se ukvarjajo z jedrsko energijo. Precej bolj zagovarja jedrsko industrijo, kot je na strani okoljskih združenj. Macron je imel resda možnost, da bi – kot je to poskušal narediti Barack Obama ob koncu mandata in je v programu Benoîta Hamona oziroma mednarodne socialne demokracije – razvijal zeleni kapitalizem, lahko bi odpiral zelena delovna mesta, zagonska podjetja. In vendar je vladna politika še naprej odvisna od velikih skupin, kot so Total, Electricité de France (EDF) ..., ki so sicer obvezane razmišljati o ekološki tranziciji, vendar ostajajo toge in zaprte. Zeleni kapitalizem zagovarjajo le mala in srednja podjetja, medtem ko ga velika industrija podpira v avtoritarnih državah, kakršna je Kitajska. Provokativno lahko rečem, da bodo Kitajci izpeljali ekološko tranzicijo precej uspešneje kot v številnih demokratičnih državah po Evropi; saj so že zdaj prva proizvajalka sončnih panelov. V Evropi so največja težava ekologije tehnokratske vlade.

Bizarno je, da se v kontekstu Hulotovega odstopa toliko govori o lovu, lovcih in njihovem lobistu Thierryju Costu.

Lovci so v tej zadevi drugotnega pomena.

Toda Macron se je odločil, da bo lovcem na ljubo prepolovil lovnino, in želi spet, kot se Francozi vznemirjajo že nekaj časa, vpeljati stare love s psi, kot v časih monarhije?

Všeč mu je lov s psi, kar je simptomatično, se strinjam. Vse to kaže, koliko mu pomeni oblastniška simbolika, in vendar je problem drugje. Temeljno je vprašanje, kako bo mogoče v Franciji zelo resna in urgentna vprašanja okolja postaviti resnično v ospredje.