Dvojne veke za dvojno srečo (FOTO)

Ko se je indonezijska igralka in aktivistka Ratna Sarumpaet konec septembra pojavila pred novinarji z oteklim obrazom in modricami okoli oči, ni nihče imel nobenega razloga, da ji ne bi verjel, da so jo napadli predsednikovi huligani. Ostro je lobirala proti Džoku Vidodoju in odkrito podpirala njegovega nasprotnika na bližnjih volitvah, nekdanjega generala Prabova Subianta.

Trdila je, da so jo 21. septembra pretepli trije moški v Bandungu, in zaradi odločne podpore opozicije hitro postala »žrtev Vidodojeve protimuslimanske in prokomunistične politike«. Eden od organizatorjev kampanje nekdanjega generala je trdil, da je to, da so jo domnevni napadalci izvlekli iz taksija, jo odvlekli v grmovje zraven ceste in pretepli do neprepoznavnosti, zelo podobno taktiki, ki je bila nekoč značilna za Komunistično partijo Indonezije.

Prabovo bi tako pridobil izjemno pomembne točke v predvolilni kampanji, če ne bi že na začetku preiskave ugotovili, da je 69-letna Ratna ravno tistega dne obiskala bolnišnico Bina Estetika v Džakarti in plačala 5300 dolarjev za liposukcijo obraza. Ko se je po operaciji pogledala v ogledalo, je bila obupana. In medtem ko so jo zdravniki prepričevali, da bodo otekline in modrice kmalu izginile, se je domislila, kako bi lahko izkoristila svoj nov videz trpeče osebe. 



Tako je operacija plastičnega kirurga vstopila v politiko. Med ustvarjanjem »lažnega« obraza je nastala »lažna« novica, ki bi lahko bila nevarna. V Indoneziji se nihče ni vznemirjal, ker je Ratna obiskala bolnišnico za plastično kirurgijo. Popravki videza so v Aziji postali nekaj običajnega in celo obvezen sestavni del življenja javnih oseb. Najbolj znana tajvanska manekenka in igralka Sonia Sui je bila pred kratkim spet na naslovnicah vseh revij, potem ko je povedala novinarjem, da se je nikoli ni dotaknil kirurški skalpel ter da vse brazgotine iz otroštva in naravne estetske pomanjkljivosti prekriva z dobrim ličilom. To, da je nekdo imel plastično operacijo, res ni več nobena novica.

Azijo ali vsaj njen premožnejši del je že zdavnaj zajela vročica plastične lepote. Toda če pogledamo statistične podatke, bomo ugotovili, da je nezadovoljstvo s svojim videzom pravzaprav globalno. Največ takšnih kirurških operacij opravijo v ZDA (skoraj 4,5 milijona operacij na leto), na Daljni vzhod pa smo postali posebno pozorni zaradi velikega deleža mladih med tistimi, ki se odločijo, da bodo obiskali plastičnega kirurga. Južna Koreja je tako pridobila naziv »svetovne prestolnice« plastične kirurgije, saj v tej državi 25 ljudi na 1000 prebivalcev spremeni vsaj nekaj na svojem telesu, tretjina (nekateri trdijo, da kar polovica) žensk, starih od 19 do 29 let, pa se odloči za operacijo pri enem od približno 2500 plastičnih kirurgov, kolikor jih dela v 51-milijonski državi.


 

Najpogosteje gre za operacije očesnih vek

Samo približno polovica azijskih žensk ima tako imenovane »dvojne veke«, kakršne imajo najpogosteje ženske bele rase, in ker so oči najpomembnejši del obraza, velike in vesele oči pa najbolje odražajo osebnost, se več milijonov Kitajk, Južnih Korejk in Japonk vsako leto odloči za operacijo, imenovano blefaroplastika. V Južni Koreji je postalo celo običajno, da starši svojim otrokom, predvsem hčerkam, podarijo obisk pri plastičnem kirurgu, ko se vpišejo na fakulteto. To storijo predvsem zato, da bi okrepili njihovo samozavest, pa tudi zato, ker so prepričani, da bodo njihovi otroci z lepšo zunanjostjo imeli več možnosti za boljšo službo po opravljeni diplomi.

Podobno se dogaja tudi v drugih daljnovzhodnih državah. Na Kitajskem gre pod korekcijski skalpel vsako leto več kot sedem milijonov žensk in moških, plastična kirurgija pa bo do leta 2019 v tej državi postala trg, vreden predvidoma 116 milijard dolarjev. Ma Lanhua, plastična kirurginja iz Pekinga, pravi, da vsak dan opravi povprečno pet blefaroplastik, njena najmlajša pacientka je bila stara samo devet let. Družina se je nameravala izseliti v tujino in njena mama je hotela, da njena hči v novem okolju v ničemer ne bi bila manjvredna.

Zdravnica Ma Lanhua je začela operirati pred 30 leti, in čeprav so bile dvojne veke njena prva operacija, ki jo je opravila, se spominja, da so takrat dekleta skrivala pred starši, da so bile pri njej. To je bil eden od prvih odmikov od tradicionalizma in ena prvih stvari, ki so napovedovale izenačevanje lepotnih idealov po vsem svetu. »Danes,« pravi Ma Lanhua, »mame in očetje pripeljejo svoje hčerke k meni.«



Toda popolnoma napačno bi bilo takšno ravnanje označevati za eno od oblik posnemanja zahodnih navad. Azijke, ki dvigujejo svoje očesne veke, podaljšujejo brade ali zvišujejo nosni greben, nočejo, da bi bile videti kot Evropejke, trdijo kirurgi. Rade bi bile samo lepe Azijke. To dokazujejo tudi zahteve Korejk ali Kitajk, ki se pogosto odločajo prav za nasprotne popravke od tistih, ki bi jih zahtevala zahodna dekleta. Azijke s kvadratasto spodnjo čeljustjo, denimo, zahtevajo od kirurga, naj jo spremeni v čeljust v obliki črke »V«, zahodnjakinje pa najpogosteje zahtevajo, naj jim razširi preozko čeljust.

Na Daljnem vzhodu je lepotni ideal obraz v obliki pečke lubenice, oči pa v obliki mandlja, in čeprav so Kitajci ponosni na to, da so »ljudje z rumeno kožo«, si pravzaprav čim bolj prizadevajo, da bi imela njihova polt barvo svetle breskve. Konec koncev si belopolti ljudje prizadevajo imeti čim temnejšo kožo, česar Kitajke, mimogrede, nikakor ne morejo razumeti. Na plažo se namreč odpravljajo v posebnih kopalkah, ki prekrivajo obraz, ramena in roke.
 
Plastična kirurgija je v Aziji presegla okvire človeške lepote. Celo ribe, imenovane azijske koščenojezičnice, ki jih imajo bogataši pogosto v svojih hišnih akvarijih, morajo iti na estetske operacije, da bi kirurgi poudarili njihove oči ali jim dvignili spodnjo ustnico, kajti če je lastnik pripravljen za hišnega ljubljenčka z visoko simbolno vrednostjo odšteti celo do 300.000 dolarjev, dodaten znesek nekaj sto dolarjev, ki jih mora lastnik plačati kirurgu, da ta izpopolni ribo, niti ni veliko.




 

Obleka ne naredi človeka

Azijci se načeloma strinjajo s trditvijo, da »obleka ne naredi človeka«, vendar hkrati ne skrivajo, da je prvi vtis zelo pomemben. Videz je prilagodljivi del usode, in če sodimo po zgodovinskih spisih, so korekcijske operacije na Japonskem, denimo, opravljali že v 19. stoletju. Na novodobni kult lepote je delno vplival tudi instagram in filtri, ki omogočajo, da lahko vsak vsaj na zaslonu vidi svojo popolno podobo.

Pri tem so zelo pomembni estradniki, vpliv pa je očitno postal dvosmeren, saj niso več samo zahodni zvezdniki vzor za oboževalce po vsem svetu, ampak zdaj estetski vplivi delujejo tudi v nasprotno smer. Tako je britanski oboževalec južnokorejske skupine BTS v zadnjih petih letih zapravil več kot 75.000 funtov, da bi bil čim bolj podoben članu te skupine Parku Džiminu. »Zame je popoln,« je pojasnil Oli London, 28-letni maneken in pisec spletnega dnevnika. Dal si je odstraniti maščobno tkivo s prsi in popraviti očesne veke, da so videti azijske, pod nož pa namerava iti še nekajkrat, da bi se približal idealu Džimina.

V svetu, ki povzdiguje različnost, bi ljudje očitno nagonsko radi bili videti enako. Ali je to dobro, deviantno ali kratko malo moderno? Niti ni pomembno. Vse dokler se človeški popravki narave ne spremenijo v kakršno koli manipuliranje – zakaj pa ne?
 
Singapurski kirurg Eugene Ng, ki je prvi začel operirati azijske koščenojezičnice, na pripombe, da muči nedolžne ribe samo zaradi človeške nečimrnosti, odgovarja, da jim pravzaprav dela uslugo. »Če pomagam ribi, da je videti lepša, jo bo njen lastnik imel še rajši, zato bo njeno življenje toliko lepše,« pravi. Morda je tako tudi z ljudmi.