Dvajset let od ruskega 11. septembra

Danes mineva dvajset let, odkar je tudi Rusija doživela svoj »11. september«, kakor so takrat domači mediji opisovali dramo s talci, ki so jih v moskovskem gledališču zajeli oboroženi čečenski uporniki.

Okoli 40 čečenskih teroristov je 23. oktobra 2002 vdrlo v gledališče Dubrovka v ruski prestolnici, kjer so že več kot eno leto uprizarjali uspešnico, do takrat najdražjo odrsko postavitev v zgodovini Rusije, muzikal Nord-Ost. A tisti večer patriotski ep o širjenju imperija, katerega postavitev je stala 3,5 milijona dolarjev, temelji pa na knjigi Dva kapitana Venjamina Kaverina, ki je zanjo dobil nagrado Stalina, ni imel srečnega konca. Okoli 850 gledalcev predstave in njenih ustvarjalcev je postalo talcev oboroženih Čečenov. Ti so imeli dve zahtevi, kakor je kmalu po zelo tragičnem razpletu dogodkov v obširnem pogovoru za Delo pojasnila znana ruska novinarka Ana Politkovska. Ker se nihče iz oblastniških krogov ni hotel pogovarjati s teroristi, se je ta aktivistična novinarka Nove gazete, ki je veliko poročala o takrat še besneči drugi čečenski vojni, sama odpravila na pogajanja z njimi.

Ana Politkovska je po tragičnem razpletu krize za Delo izjavila, da napad specialcev ni bil nujen. Umrla je štiri leta pozneje, umorili so jo neznanci. Svetu je razkrivala ruske zlorabe v Čečeniji, molčala pa ni niti o zločinih čečenskih upornikov. FOTO: Reuters

»Prva zahteva je bila, da predsednik Vladimir Putin spregovori javnosti in pove, da bo ustavil vojno v Čečeniji. Nikakršnega ukaza niso hoteli, zgolj Putinovo besedo. Druga zahteva je bila, da dan po Putinovi obljubi iz enega predela Čečenije, ki ga izberejo zvezne oblasti, začnejo umikati vojsko. To je bila zelo enostavna zahteva, saj so v Čečeniji območja, kjer je zelo malo vojske. Če bi sami izbrali območje, kjer je ogromno vojakov, bi bilo seveda precej bolj zapleteno. Ker so rekli, da jim je vseeno, so bile možnosti za izpolnitev velike. Hoteli so le, da za izpolnitev pogojev jamči mednarodna osebnost,« je takrat za Sobotno prilogo pojasnila novinarka, ki je štiri leta kasneje postala žrtev plačanih morilcev. Njen časopis, ki ga je že takrat vodil lanski Nobelov nagrajenec za mir Dmitrij Muratov, pa zdaj v Rusiji ne sme več izhajati.

Tragični konec

Drama s talci ni dolgo trajala. Končala pa se je tragično. Ne le za ugrabitelje, ki so Ani Politkovski povedali, da za sebe nimajo nobenih zahtev. »Sem smo prišli umret,« so ji govorili. To se jim je tudi zgodilo. Poleg njih je v reševalni akciji, ki so jo 26. oktobra izvedle posebne specialne enote, je umrlo  tudi 130 talcev. V napadu na teroriste so namreč uporabili doslej še vedno uradno neimenovano kemično orožje, uspavalni plin. Potem so specialci vdrli v dvorano in likvidirali vse teroriste. Prav tako omamljene talce so takoj odpeljali v bolnišnice, a težava je bila, da zdravnikom ni nihče povedal, kakšen bojni strup je bil uporabljen, kaj šele da bi reševalce oskrbeli s protistrupom.

Predsednik Vladimir Putin se je na Inštitutu za nujno medicino Sklifosovskega srečal s talci, rešenimi iz gledališča. FOTO: wikipedija

Ana Politkovska je po tragičnem razpletu krize izjavila, da napad specialcev ni bil nujen in da bi krizo lahko rešili tudi brez njega. »O tem sem povsem prepričana. Na predvečer napada je bila možnost mirnega razpleta zelo realna. Sploh ni bilo nujno, da se vse tako grozno konča.« Po njenih besedah bi se vse dobro izteklo, če ne bi uporabili plina, »ki je imel tragične posledice«. »Nisem prepričana, da lahko država uporablja kemično orožje proti svojim državljanom, pa čeprav v izjemnih situacijah. Hkrati pa se na to niti ne pripravi. Če so se že tako odločili, bi morali za vsakega pripraviti protistrup,« je konec oktobra 2002 zdaj že pokojna ruska novinarka povedala za Delo.