Odkar so nastale Združene države Amerike, se je na vrhu oblasti izmenjalo 45 predsednikov. Ker se niso vsi poslovili po prvem mandatu, so Američani do današnjega dneva, ko bodo slovesno ustoličili 46. predsednika ZDA Joeja Bidna, doživeli že 58 inavguracijskih slovesnosti.

Dandanašnji dan ustoličenja novega ameriškega predsednika spremlja veliko dogodkov. Proceduralno najpomembnejša je slovesna prisega, katere besedilo zapoveduje ustava. V njem ni zapisan zadnji stavek: »In Bog naj mi pomaga«, ki ga dodajajo vsi izvoljeni predsedniki, zgodovinarji pa se še vedno prerekajo, ali je ta stavek res samovoljno dodal prvi predsednik George Washington. Tudi Biblija, na katero je med zaprisego položena roka novega voditelja, ni obvezen rekvizit. Šestindvajseti predsednik Teddy Roosevelt je leta 1901 ni uporabil, osmi predsednik John Quincy Adams pa je leta 1825 prisegel na ustavo.

Zapleti med prisego

Med slovesnostjo, ki bi morala biti dolgočasna procedura, se je zgodilo tudi nekaj zabavnih pripetljajev. Nekajkrat so predsedniki narobe ponovili besede predsednika ustavnega sodišča, prav tako pa so se ti zmotili pri recitiranju zapovedanega besedila. Zadnjič se je to pripetilo pred dvanajstimi leti med prvo slovesno zaprisego 44. predsednika Baracka Obame, ko sta se zaradi prvotnega spodrsljaja predsednika ustavnega sodišča (in ne pretiranega ljubitelja novega poglavarja Bele hiše) Johna Robertsa sogovorca na slovesnosti tako zapletla, da sta morala naslednji dan v Beli hiši vajo ponoviti.

Slavni citati

Za zgodovinske učbenike so pomembnejši nastopni govori novozapriseženih predsednikov. Stavek, ki je postal nekakšno ameriško nacionalno geslo, je leta 1933, ko je besnela najhujša depresija, brezposelnost pa je bila 25-odstotna, v svojem nastopnem govoru povedal 32. predsednik Franklin. D. Roosevelt: »Edino, česar se moramo bati, je strah sam.« Po vsem svetu je še zdaj znan stavek: »Ne sprašuj, kaj lahko država naredi zate – vprašaj, kaj lahko ti narediš za svojo državo«, ki ga je leta 1961 izrekel dve leti kasneje umorjeni 35. predsednik ZDA John F. Kennedy.



Če je nekoč država veljala za tisto, ki rešuje probleme, je dvajset let kasneje stvari postavil na glavo 40. predsednik Ronald Reagan, ko je na svojem prvem ustoličenju izjavil, da »vlada ni rešitev za probleme, vlada je problem«. Nenavadno topel dan je bil 20. januar 1981, ki se bo vpisal v zgodovino tudi po tem, da so v času slovesnosti v Washingtonu v Iranu po 444 dneh zapora izpustili na prostost 52 ameriških talcev.



Še en dotlej nedosežen rekord je bil takrat postavljen: ustoličenje si je ogledalo okoli 42 milijonov ameriških televizijskih gledalcev. Rekorder po tem, koliko ljudi si je prišlo v prestolnico v živo ogledat slovesnosti, je Obama. Več kot milijon ljudi z vseh koncev (ne le) ZDA se je zgrnilo v Washington, da bi proslavilo zaprisego prvega temnopoltega predsednika v zgodovini ZDA.

Malo znani junak

Washington ni kriv le za to, da se zdaj ameriški predsedniki na koncu prisege priklonijo Bogu, zapomnili si ga bodo tudi po tem, da je imel leta 1793 ob nastopu svojega drugega mandata najkrajši nastopni govor doslej: 135 besed. Tiste, ki so šli v drugo skrajnost, so ljudje pozabili, čeprav so njihove zgodbe poučne in zanimive.

»Hočemo enotnost, ne pa strank zaradi strank samih, temveč enotnost cele države zaradi cele države, za obrambo njenih interesov in njen boj proti tuji agresiji, za obrambo tistih načel, za katera so si naši predniki tako slavno prizadevali. Kar zadeva mene, jo bomo dosegli,« je 4. marca 1841 med slavnostnim govorom na 14. inavguraciji v zgodovini ZDA izjavil William Henry Harrison.

Čeprav so bile izrečene pred 180 leti, besede devetega predsednika ZDA zvenijo zelo sodobno. Kar je dokaz, da Harrisonu, ki je bil z 68 leti tedaj najstarejši izvoljeni predsednik države, doslej pa so ga »prehiteli« le Reagan, zdaj že nekdanji Donald Trump in najnovejši Biden, ni uspelo izpolniti zaobljube. A razlog za to ni bil v pomanjkanju njegove politične volje. Bil je prvi ameriški predsednik, ki se je v prestolnico na slovesnost prevzema oblasti pripeljal z vlakom, bil je prvi, ki so mu priredili parado, a v zgodovino se je kot eden od štirih ameriških predsednikov, ki so doslej umrli naravne smrti med opravljanjem dolžnosti, vpisal zlasti zato, ker ga je pobralo ravno zaradi inavguracije.

Ta deževni dan je bilo v Washingtonu zelo mrzlo, pihal je veter, novoizvoljeni predsednik pa je odločno zavrnil nasvete svojih sodelavcev, naj si ogrne plašč, nadene klobuk in obleče rokavice. Harrison bi lahko v zgodovino prišel tudi zato, ker je imel doslej najdaljši, skorajda dvourni nastopni govor (8445 besed), potem pa se je tisti večer v premočenih oblačilih udeležil še treh inavguracijskih plesov. A Američani so si ga zapomnili predvsem zato, ker je nekaj dni za tem zbolel za pljučnico in umrl na 31. dan svojega predsednikovanja.