Dolga politična senca avstralskega Američana

New York – Po šestih mesecih in več kot 150 intervjujih na treh celinah sta novinarja New York Timesa sestavila obsežno zgodbo o Rupertu Murdochu in njegovi družini lastnikov obsežnega medijskega imperija. Ta je tako mogočna mašinerija, da je po besedah avtorjev »omajal demokracijo v Severni Ameriki, Evropi in Avstraliji«.

Po ugotovitvah ameriških komentatorjev se obsežen članek Jonathana Mahlerja in Jima Rutenberga bere kot scenarij za odlično televizijsko nadaljevanko, za slovenske razmere pa je enako osupljiva pripravljenost medija, da novinarji dobijo mesece časa za pripravo poglobljene zgodbe. Ta se začne z eno od družinskih skrivnosti, več resnimi padci ostarelega patriarha, 88-letnega Murdocha, ki so jih ljudje okoli njega uspešno skrivali, dokler se ni lani januarja zaradi padca na sinovi jahti njegovo življenje skoraj končalo, kar je spodbudilo ugibanja o nasledniku.

Medijski bogataš se je rodil v razmeroma premožni avstralski družini, toda med študijem na Oxfordu je bil znan kot levičarski »Rdeči Rupert«, v sobi je imel celo kip Lenina. Slabih sedem desetletij pozneje je najvplivnejši konservativni medijski mogotec, v njegovi lasti so več televizijskih mrež, omrežje časopisov, veliko založniško podjetje, njegovi časopisi in televizije pa veljajo za gonilo nacionalističnega upora, ki preoblikuje vlade in države na planetu.
 

Uporaba politikov

Za najbolj toksično velja zelo vplivna ameriška novičarska televizijska mreža Fox News, ki je tako rekoč uradno glasilo 45. ameriškega predsednika, Murdoch pa je s tem dobil izjemen vpliv na najvplivnejšo državo na svetu. To je le vrh dolgoletne skrbno načrtovane gradnje imperija, ki se je začel z lokalnim časopisom, podedovanim od očeta. Že takrat je svoje medije brez pomisleka uporabljal kot odskočno desko za politike, ki jih je podpiral, nato pa te politike brezobzirno izrabil za širjenje svojega vpliva in moči. Čeprav je zatrdil, da »predsednika vlade nikoli nisem prosil za ničesar«, je jasno, da lastnikom ni treba prositi medijev, ko njihova podjetja jasno širijo njihove želje. Premožni ljudje medijev ne kupujejo zaradi ljubezni do medijev.

Murdochov odnos s politiki je dosegel apogej s Trumpom, čeprav ga ni imel za resnega človeka, kaj šele kredibilnega predsedniškega kandidata. Po besedah poročevalcev New York Timesa naj bi ga označil za »j....ega idiota«, toda hkrati ga je hitro prepoznal kot tabloidno osebnost, ki povečuje naklade in gledanost. Sean Hannity, voditelj z njegove televizije Fox News, je bil tako rekoč del Trumpove predvolilne kampanje (zdaj je nekakšen neuradni član vlade), takratnega Trumpovega osebnega odvetnika Michaela Cohena pa je nenehno opozarjal, naj bo pozoren na nekdanje ljubice newyorškega nepremičninarja in morebitne nezadovoljne uslužbence iz Trumpovega podjetja, ki bi lahko povzročali težave. Cohen je bil nato obsojen na tri leta zapora, ker je v Trumpovem imenu v zameno za molk podkupil dve nekdanji – domnevni – ljubici kandidata.
 

Svetovljan in zarobljenec

Murdoch in Trump na površini nimata skoraj ničesar skupnega – eden je svetovljan z domovi po vsem svetu, velik knjižni molj z vsaj delnim samozavedanjem, drugi pa ponosen na svojo zarobljenost, uživa v hitri prehrani in gleda televizijo. Družijo ju metode, uporaba političnih povezav in uslug, s katerimi sta se dokopala do moči in vpliva. Prav tako sta oba pragmatično pripravljena podpreti liberalne ideje, ko jima to koristi, a sta globoko v sebi prežeta z najbolj nazadnjaškimi pogledi na svet. Pri obeh se vlečejo skozi družino, rasizem pri Trumpovem očetu Fredu, Murdochov oče Keith pa se je nekoč v uvodniku vprašal, ali se bo Velika Britanija »borila, če bo treba, za belo Avstralijo«.

Mahler in Rutenberg ugotavljata, da so Murdochovi mediji bili v ozadju najspornejših odločitev ameriške politike, od pozivanja k napadu na Irak, prek rušenja spoznanj o podnebnih spremembah in nujnosti ukrepanja za ublažitev njihovih posledic, do slikanja temnopoltih ljudi doma in v tujini kot grožnje belopolti večini. Toda takšen vpliv ima po vsem svetu. Britanski tabloid The Sun, začetek njegovega medijskega širjenja iz Avstralije po svetu, je leta načrtno črnil Evropsko unijo in bil 2016. na čelu kampanje za britanski odhod iz EU, brexit je v državi povzročil politično opustošenje. V Avstraliji so njegovi mediji povzročili zavrnitev davka na ogljik, uničili so tudi politično kariero več vladnim predsednikom, ki Murdochu niso bili po volji.