Diktator kot kulturna dobrina

Je pokojni vodja Mao Zedong del skupne dediščine, ki jo je človeštvo podedovalo od burnega 20. stoletja? To, da je mavzolej z njegovim balzamiranim truplom v zadnjih 40 letih obiskalo več kakor 200 milijonov Kitajcev, kaže, da je tako, je zatrdila kitajska vlada. Vložila je zahtevek pri Unescu in ga zaprosila, naj uvrsti voditeljevo poslopje na seznam svetovne dediščine.

Do leta 2035 si Peking želi imeti 14 zgodovinskih spomenikov na seznamu Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco). Med njimi sta tudi Trg nebeškega miru, na katerega južnem robu stoji Maov mavzolej, in spomenik neznanemu junaku, ki se vzpenja v nebo sredi prostranega trga. Toda med zbiranjem dokumentov, ki jih zahteva Unescov odbor za odobritev položaja zaščitene dediščine, je o vloženem zahtevku slišati čedalje več polemik.

»Spominska dvorana vodje Mao Zedonga je zgodovinsko-kulturni simbol,« je poudaril Su Wei, profesor v Partijski šoli v Chongqingu. »Spomin na Mao Zedonga je zgodovinsko pomemben, ker je Mao ustanovitelj in arhitekt Ljudske republike Kitajske ter je ustvaril 'teorijo o treh svetovih'. Mao Zedonga zelo spoštuje tudi mednarodna javnost.«

»Mao Zedonga bi morali priznati po svetu za enega od treh tiranov 20. stoletja ter ga izenačiti s Stalinom in Hitlerjem,« je nasprotno prepričan Hu Jia, politični disident in aktivist za človekove pravice iz Pekinga. »Število predčasnih smrti je v samo treh letih pod Maovo oblastjo preseglo število žrtev več kakor desetletne japonske zasedbe Kitajske,« je zatrdil Hu in opozoril na posledice velike lakote, ki se je začela po Maovem eksperimentu, imenovanem »veliki skok naprej«.
 

Najbolj priljubljeni diktator

Čeprav ocenjujejo, da je v nekaj letih lakote zaradi podhranjenosti umrlo od 15 do 45 milijonov ljudi, in čeprav sta tej tragediji sledila velika kulturna revolucija in približno milijon žrtev, je Mao Zedong verjetno najbolj priljubljen diktator na svetu. Njegovi portreti visijo z ogledal v razkošnih avtomobilih bogatih Kitajcev, o času njegovega vladanja spet govorijo z idealizmom in neprikrito nostalgijo, in če povprečnega državljana vprašate, kdo je največji človek v kitajski zgodovini, bo na vrhu vodja Mao. Ne Deng Xiaoping, ki je pred četrt stoletja začel izvajati gospodarske reforme in zaradi katerega Kitajci danes živijo bolje kakor kdaj prej.

Pravzaprav Deng nima niti groba, saj so ga po smrti leta 1997 kremirali in pepel na njegovo željo raztresli nad morjem. Tudi Mao ni hotel za vedno ostati med ljudstvom in je večkrat izrecno nasprotoval balzamiranju. Ko je septembra 1976 umrl, si njegovi politični nasledniki niso upali narediti nič drugega kakor ohraniti njegovo truplo. Tega leta so zgradili in nato leta 1977 odprli mavzolej. Stavbo iz belega marmorja so gradili prostovoljci, več kakor 700.000 jih je bilo, material so pripeljali iz različnih kitajskih krajev. Celo vodo in pesek so prinesli iz Tajvanske ožine, da bi simbolno izrazili voditeljevo željo, da bi se Tajvan nekoč vrnil v objem matične države.



Kitajska vlada bi rada uvrstila to mešanico arhitekturnih slogov na Unescov seznam svetovne dediščine tudi zato, ker mavzolej stoji na »osrednji osi« severne prestolnice (kar dobesedno pomeni ime Pekinga), ki so si jo že starodavni graditelji zamislili kot hrbtenico mesta. Sredi te 7,8 kilometra dolge črte je Prepovedano mesto, starodavna palača cesarjev, ki so verjeli, da so v središču sveta, proti severu in jugu pa se nadaljujejo svetišča in templji, mestna vrata in stolpi bobnarjev, s katerih so nekoč z udarci po bobnih in zvonovih označevali čas.

Številni Kitajci menijo, da je že uvrstitev Prepovedanega mesta na Unescov seznam sporna, saj so Mao in nato vsi njegovi nasledniki na oblasti živeli v Zhongnanhaiu, ki je del cesarske palače oziroma njen zadnji vrt. Vsi oblastniki so najprej gradili betonske stavbe kot pomožne prostore za svoje rastoče potrebe, nato so vgradili gretje in hlajenje ter tako pravzaprav sami uničevali kulturno dediščino neprecenljive vrednosti. Trg nebeškega miru so zgradili šele v petdesetih letih prejšnjega stoletja in mnogi menijo, da bi bila uvrstitev trga na Unescov seznam sporna ne samo zaradi kratke zgodovine, ampak predvsem zaradi močnega političnega in ideološkega pomena tega območja.

Toda Kitajska se ne bo odpovedala zahtevku. Azijska sila bo poskusila povečati svoj vpliv v Unescu, in to zlasti po tem, ko so ZDA napovedale, da se bodo konec leta umaknile iz organizacije. Lani je Peking močno lobiral, da bi njegov kandidat postal generalni direktor Unesca, in ko so na položaj imenovali Francozinjo Audrey Azoulay, se je kitajsko politično vodstvo pragmatično odločilo, da bo z njo vzpostavilo zelo dobre odnose. Audrey Azoulay je pravkar na obisku na Kitajskem, v ponedeljek jo je sprejel tudi predsednik Xi Jinping. Je treba povedati, o čem sta se pogovarjala? Azijska sila, je povedal Xi, bo vsestransko podpirala Unesco, ta organizacija pa bo upoštevala kitajske prošnje. Mao bo postal kulturna dobrina.