Destrukcija stabilnosti

Ameriški umik iz iranskega jedrskega sporazuma je velik udarec za globalno stabilnost in bo imel brez dvoma »tektonske« dolgoročne geostrateške posledice. To je bil tudi namen tistih, ki so Donalda Trumpa prepričali, za uvedbo novega val sankcij – in sovražnosti – proti Iranu.

Da ne bo pomote: ne gre za histerično potezo voditelja dvomljivih sposobnosti, pač pa za sistematično rušenje (krhkega) ravnovesja, ki bi lahko imelo grozljive posledice.

Ne le za Iran, ki mu v zadnjih treh letih kljub naftno-plinskem bogastvu in vrnitvi na mednarodne trge ni uspelo omiliti katastrofalnih posledic sankcij (2005-2015) ter impotentnega vodenja države. In ne le za Bližnji vzhod, ki je vse od leta 2003 naprej v stanju stalne vojne (Irak, Sirija, Jemen in, čeprav ne geografsko, tudi Libija). Ta bo z zaostrovanjem v odnosih med Izraelom in Iranom – za zdaj »le« preko Sirije – zelo kmalu dobila nov krvav pospešek, hkrati pa se težko ustavljivo približuje dan, ko se utegneta vojaško neposredno  in ne preko svojih »proxy vojn« soočiti tudi Iran in Saudska Arabija. Za ta spopad so načrtovalci svetovnih vojne naredili že skoraj vse, kar je mogoče narediti, odločitev pa so, ironija bi  težko bila hujša, tako rekoč vsilili iranskemu vodstvu. To nikakor ni enotno. In ravno notranji iranski obračun bi dejansko lahko sprožil verigo tragičnih dogodkov.

Posledice ameriškega izstopa iz jedrskega sporazuma bo – preko geopolitične tektonike – dejansko čutil ves svet. Ameriška (samo)osamitev bo še bolj povezala Kitajsko in Rusijo, ki ji, vladarici Sirije, trenutne razmere v regiji kratkoročno najbolj ustrezajo. Na eni strani zaradi pričakovanega skoka cen nafte in na drugi zaradi ameriške načrtne ekonomske slabitve Evropske unije, predvsem Nemčije, ki jo bodo ponovno uvedene ameriške sankcije morda celo najbolj prizadele.

Svetovni nered dobiva nove dimenzije.