Davidu Beriainu bi novinarstvo moralo postaviti spomenik

»Prišel sem čez hribe, puta madre. V Iraku sem, da. Čakam te. Ne bodi usrane,« mi je na začetku aprila 2003 preko satelitskega telefona, svojega zvestega sopotnika, navdušeno javil David Beriain. Iraške meje so bile zaprte, ameriška invazija pa na vrhuncu. V turških hribovskih zakotjih sem iskal možnost prečenja meje. In se čez nekaj dni – po dveh dneh hoje čez zasnežene vršace na turško-iraški meji – pridružil Davidu v Iraku.

Sedla sva v razmajan terenec in sledila fronti. Vse, čisto vse je bilo samoumevno. In preprosto. Vedela sva, da boljšega tovariša za hojo po robu – za navezo – nikoli ne bova našla. A tudi ne za bivanje v območju udobja, ki sva ga zaradi zavestnega obiskovanja prostorov človeških tragedij, morda znala premalo ceniti.

Ni šlo le za Irak in Darfur, Afganistan in Libijo, begunske poti in raziskovanje divjega lova. Šlo je za steklenico rekordno hitro izpraznjenega chiantija v Akabi, kjer sva, medtem, ko je Jure urejal fotografije, slavila (še eno) preživetje iraške fronte. Šlo je za divji festival San Fermin v Pamploni, v njegovi Navarri, kjer so naju z Juretom prekrstili v Josepa in Antona in naju vrgli v hemingwayevske tirnice. Šlo je za sprehod po Stari Ljubljani in Davidov nenadni telemark in poklon: »Tako lepih žensk ni nikjer na svetu.« Šlo je za nogomet, oba sva pred novinarstvom seveda sanjala o nogometni karieri: pripeljal sem ga na naš travnik v Bistro, kjer ni ravno upravičil slovesa nekoga, ki »je igral s Thierryem Henryem«.

Mi mejor amigo

Šlo je za marelične knedlje mojega očeta, ki jih je pogoltnil v kosu. Za neskončne in podrobne izpovedi o ljubezenskem življenju. Za blodnje na antimalaričnih tabletah v Sudanu. Za rokenrol. Za ubrisano ljubezen do knjig in pisanja. Za strast; neomejeno, neskončno strast. Za vseobsegajoče, globinsko medsebojno spoštovanje. Za načrtovanje, včasih govoričenje do nezavesti. Za stalne – obojestranske – duhovite žaljivke. Za obiske in za družino – da, bili smo in bomo, družina. Za divjanje po Španiji in umirjanje v Bohinju. Šlo je za ljubezen. Vedno gre za ljubezen.

In Davidova ljubezen do novinarstva, do klica, ne poklica, je bila brezmejna, absolutna. Večja od – življenja.

Tudi zato sva drug v drugem prepoznala – sebe. Poosebljeno nadkompenzacijo. Po desetih minutah druženja v obskurnem turškem tiskovnem središču sva postala prijatelja za vse življenje. Da, za vse življenje. Brata sva bila, enojajčna dvojčka, seveda že (od)prej. Le da nama tega ni nihče povedal. Sama sva se morala poiskati. In bilo je, kot da ne bi zamudila enega skupnega dneva. Obema je odleglo. Našla sva večjega = enakega kretena od sebe.

David je bil najboljši novinar, kar sem jih (s)poznal. Mi mejor amigo, moj veliki prijatelj, je bil najbolj pogumen človek, kar sem jih (s)poznal. Toliko srčnosti, strasti, vitalnosti, motivacije, humanizma, predanosti, volje, energije, želje, hrepenenja, duše, občutljivosti, … In, zategadelj, toliko izkustva. Leta so le prazna številka. David je (pre)živel najmanj štiri življenja.

Tam zunaj sva bila v prvih letih skupnega dela z naskokom najmlajša. Žal se David nikoli ne bo postaral. Bo pa zraven na vseh poteh. Kot učitelj, navdih, (na)vodilo, motivator, kot pogumnejši notranji glas; notranji jaz. Kaj je prijateljstvo drugega kot večnost?

Počivaj, amigo moj.