Neomejen dostop | že od 9,99€
Tito, Tito, je odmevalo v najbolj znani vasici Kumrovec na svetu v hrvaškem Zagorju, kjer se je pred 130-leti rodil nekdanji vrhovni poveljnik oboroženih sil in predsednik nekdanje SFRJ tovariš Josip Broz Tito. Po dveh sušnih letih zaradi hude bolezni covid-19, ko sledilcev komandanta partizanske vojske ni bilo ravno veliko na spregled, je bilo tokrat vse drugače. Približno 10.000 ljudi iz vseh nekdanjih bratskih republik, od katerih so bili najbolj množični Slovenci, Hrvati in državljani BiH, se je spoštljivo spominjalo heroja partizanskega boja in ljubljenega vodje povojne skupne države. Plapolale so nekdanje slovenske in hrvaške zastave z rdečo zvezdo v sredini in vse je bilo videti, kakor da se je za trenutek ustavil čas, ko sta na območju nekdanje skupne države vladala mir, spokojnost in bratstvo vseh narodov, ne glede na versko pripadnost.
No, ko je govornik napovedal navzočnost in slavnostni govor Stipeta Mesića, je množica začela vzklikati celo Stipe, Stipe, tako, da ni bilo najbolj jasno, kdo na dan dneva mladosti in radosti, ki ga že vrsto let organizira zagrebško društvo Josip Broz Tito, sploh praznuje. Mesić je v izjavi za Delo povedal, da se danes množica ljudi vendarle spominja velikega državnika, vojskovodje in zmagovalca druge svetovne vojne Josipa Broza Tita, ki je bil najbolj spoštovan politik po koncu druge svetovne vojne, ter da so se ljudje slovesnosti udeležili tudi zato, da opozorijo na zelo slabe dogodke na območju nekdanje Jugoslavije, ko se razvija sovraštvo med narodi in verskimi skupnostmi in tudi revizija zgodovine.
»Na ta revizionizem (spreminjanje) zgodovine pa moramo odgovoriti, sicer bomo postali narodi brez prihodnosti. Obstajajo poskusi fašizacije, to pa je nekaj, kar povsem priseben človek ne more razumeti. Da se nekateri v 21. stoletju uvrščajo na stran poraženih je nekaj, kar se preprosto ne da razumeti,« je za Delo opozoril Stipe Mesić, zadnji predsednik predsedstva SFRJ in nekdanje predsednik Republike Hrvaške. Hej brigade in Pesem o Titu je iz grl tržaškega pševskega zbora Pinka Tomažiča odmevala daleč po hrvaškem Zagorju. Prireditve so se udeležili tudi predstavniki antifašističnih društev in borčevskih organizacij iz vseh delov nekdanje skupne države.
Dan mladosti je bil v času SFRJ praznik jugoslovanske mladine. Obeleževal se je 25. maja, na dan, ko se je praznoval rojstni dan predsednika države, ki je bil v resnici rojen 7. maja leta 1892. Glavni simbol praznika je bila Titova štafeta, ki je vsako leto štartala iz drugega mesta, bila nato nošena okoli mesec in pol skozi vse jugoslovanske republike ter svojo pot zaključila 25. maja na stadionu v Beogradu, takratnem glavnem mestu SFRJ. Predaja štafete je bila prireditev, na kateri je sodelovalo več tisoč mladih iz cele Jugoslavije.
Eden od njih je na koncu predal štafeto Titu in mu izrekel voščilo za rojstni dan. Predaja štafete se je prenašala tudi po televiziji. Na ta dan so potekale številne športne prireditve in proslave na šolah. Na ta dan so bili mladi iz vrst pionirjev sprejeti v zvezo socialistične mladine Jugoslavije, kar so spremljale glasbene in športne prireditve. Vse je potekalo pod sloganom bratstva in enotnosti, ki je povezoval različne narode in narodnosti znotraj Jugoslavije.
Že zgodaj zjutraj so privrženci tvorca nekdanje Jugoslavije dobesedno okupirali to vasico v hrvaškem Zagorju. S pesmimi o Titu in z vzkliki gesel o bratstvu in enotnosti je vse skupaj spominjalo na čas, ki je že zdavnaj minil, toda v srcu številnih je ostal zapisan brez vojn, z dobro urejenim zdravstvom in brezplačnim šolstvom. Zlasti revščina v vseh nekdanjih republikah čedalje bolj trka na vrata in to je, po mnenju naših številnih sogovornikov, tudi glavni razlog, da se ljudje tako množično odzovejo spominu na Tita. Mnogi pogrešajo upanje v boljšo prihodnost.
Takoj podpišem, da se vrnejo tisti časi, pa čeprav bi se moral spet voziti v fičku, je hitel pripovedovati 65-letni Zagrebčan, sicer udeleženec domovinske vojne. Komaj 25-letna Jasmina iz Bosne in Hercegovine je nosilo titovko na glavi. Zakaj? Zato, ker so ji starši povedali, da v času Tita ni bilo brezposelnih in da si je lahko celo »čobanin« zgradil hišo. Ona pa že več let išče službo in ne ve, kaj bo jutri dala v lonec. Prodajalcem raznih Titovih spominkov je šel posel dobro od rok, zato so si zadovoljno meli roke. Več o dogajanju v Kumrovcu pa v reportažnem zapisu v sredinem časopisu Delo.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji