Gobavost ni zgolj bolezen iz bibličnih pripovedi o Jezusu Kristusu, ampak je ostala živa vse do današnjih dni, saj počasi, a zanesljivo uničuje nubsko prebivalstvo. Čeprav imamo zdravila in prostovoljce za pomoč obolelim, ni političnega dovoljenja za posredovanje. Zdravila ostajajo v tovarnah, bolnišnicah in lekarnah, gobavci pa razpadajo pri živem telesu.
Zaradi gobavosti počasi izginjajo vsi udi. FOTO: Bojana Pivk Križnar
Dovolj je samo nekaj presedanj na letalskih sedežih in človek se znajde v povsem drugi življenjski realnosti.
Bojana Pivk Križnar se je vrnila v zasneženo Slovenijo z novimi posnetki trohnečih ljudi, ki so še en dokaz, da se genocid v Sudanu nadaljuje. Decembrsko-januarska odprava v Nubskih gorah je bila stresna, vendar se je vrnila s trdnejšo voljo, da ustavijo širjenje gobavosti.
Z možem
Tomom Križnarjem se je v begunskem taborišču Yida v Južnem Sudanu najprej znašla v priporu (blizu meje s Sudanom, kamor sta bila namenjena), zatem sta spretno zbežala v Nubske gore, da sta lahko božič preživela z gobavci. Toda kmalu sta se vrnila nazaj na pogajanja za vrnitev zasegle snemalne opreme, ki sta jo nujno potrebovala za nadaljevanje dokumentiranja gobavosti, novega orožja za iztrebljanje ljudi, ki imajo samo en greh. Rojstvo na bogati zemlji.
FOTO: Bojana Pivk Križnar
Izginila bi lahko za vedno
Namesto da bi ves mesec spremljala razširjenost gobavosti, sta zakonca Križnar več kot dva tedna izgubila zaradi južnosudanskih varnostno-obveščevalnih organov, ki so začutili priložnost za lahek zaslužek pri belopoltih obiskovalcih. »Ko naju je čuval nepazljivi varnostnik, sva med zaseženim naskrivaj nazaj vzela mobitel. Tako sva obvestila nubske prijatelje, da so lahko začeli s pritiskom, zakaj so naju zajeli. Če ne bi nihče vedel, da sva tam, in če bi prešteli najin denar, bi lahko tudi za vedno izginila,« je pripovedovala Bojana Pivk Križnar.
Po sedemurnem zasliševanju v od vročine razbeljeni luknji so jima zadržali potna lista, snemalno opremo in fotoaparat. Zaukazali so pripor v begunskem taborišču Yida pod okriljem Nub. Ostati bi morala v bližini, vendar sta zbežala v Nubske gore. Ko sta ugotovila, da bosta s preostalo in slabo snemalno opremo težko izpolnila zastavljene cilje, sta se vrnila nazaj v volčje žrelo po svoje stvari. »Težko je vedeti, kdo je podkupljen, kdo pa samo prestrašen in zato ne pomaga. Nikoli ne bova izvedela, komu je uspelo prepričati prepričane; predsedniku sudanskega osvobodilnega gibanja Abdelu Azizu, staremu prijatelju Konu Victorju Dimu (nekdanjemu ministru za finance zvezne države Wau) ali častitljivemu, dostojanstvenemu in skromnemu 88-letnemu muslimanskemu zdravniku za tropske bolezni dr. Johnu Kendi. V razmajanem javnem land roverju se je z nama odpravil v Phariang, najbližje administrativno središče znotraj Južnega Sudana.«
Varnostno-obveščevalni organi so sicer v Južnem Sudanu ločeni od policije. Za njih ni pravil, delajo, kar hočejo, nihče jih ne more omejiti, so država nad državo. Pogajanja so bila dolgotrajna, ostra, bolna, polna sovražnih vprašanj in groženj - tudi takšnih, da bodo vse Nube iz begunskih taborišč izgnali nazaj na vojno območje, toda karizmatičnost in sveta mirnost dr. Kende je očitno učinkovala. »Vsega zaradi arabščine nisva niti razumela. Veliko je bilo lažnih namigovanj, a nubski zdravnik je travmatizirane varnostnike, za katere je bilo dva tedna jasno, da hočejo samo denar, počasi le omehčal. Kako, ne vem, samo obrazi so se kar naenkrat iz krvoločnih pogledov začeli spreminjati v milejše izraze,« je rekla Pivk Križnarjeva.
Gobavost ne pozna usmiljenja. FOTO: Bojana Pivk Križnar
WHO ne stori nič
»Gobavost sva odkrila že lani. Ko sva snemala žrtve množične lakote, sva uzrla ljudi z zgnitimi očmi in roke in noge brez prstov. To je bilo proti koncu najine poti, zato sva se letos vrnila, da bi dobila še podrobnejše informacije,« je pripovedovala Bojana Pivk Križnar in opisala izkušnjo s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO): »S pomočjo Vesne Kerstin Petrič in našega ministrstva za zdravje smo o gobavosti obvestili WHO. Po njihovem pravilniku bi morali v roku 48 ur na teren poslati zdravila, ker gre za nalezljivo bolezen, toda odgovorili so, da v Nubske gore ne morejo, ker so na vojnem območju, do obljubljenega srečanja pa do danes še ni prišlo.«
Brezbrižnost Svetovne zdravstvene organizacije ni razlog za obup. Zakonca Križnar sta z razširjeno mrežo poznanstev pridobila dvajset tisoč evrov pomoči od slovenskega zdravstvenega ministrstva, povezala sta se tudi z nemško bolnišnico v Nubskih gorah. »Prek te bolnišnice skušamo pridobiti zdravila, ki jih izdeluje Novartis. Bolezen je ozdravljiva s terapijo dveh antibiotikov (pol leta) ali pa s terapijo treh antibiotikov (eno leto), odvisno, ali gre za obliko malobacilne ali večbacilne gobavosti. Zdravil v Nubskih gorah ni. S težavami pri dostavi zdravil se srečujejo tudi v Južnem Sudanu. Ob obisku bolnišnice Juba Teaching Hospital so nama povedali, da že od novembra niso dobili pošiljke antibiotikov, zato ne morejo začeti z zdravljenjem 150 na novo registriranih gobavcev. Razloga, zakaj ne dobijo zdravil, ne vedo,« je povedala.
Zdravila proti gobavosti, ki jih proizvaja Novartis. FOTO: Aljaž Vrabec
Nova pogajanja o dobavi zdravil prek nemške bolnišnice v Nubskih gorah bodo imeli s pomočjo našega ministrstva za zdravje konec februarja v Sloveniji. Tedaj se v domovino vrne tudi Tomo Križnar. »V zadnji pogodbi, podpisani med Novartisom in WHO oktobra 2015, je zapisano, da bo WHO zagotavljal brezplačno zdravilo vsem endemskim državam do konca leta 2020. Kje je potem problem? Spet politika? Če skupaj z vodjem nemške bolnišnice v Nubskih gorah, z WHO in Novartisom ne bomo uspešni, bova zdravila poskušala najti kje drugje. Izvedela sva, da jih imajo v Keniji, vendar samo za potrebe znotraj lastne države, a na srečo je drugače v Ugandi. Tam jih lahko kupimo in dostavimo v Nubske gore in Modri Nil,« je dejala Bojana Pivk Križnar.
Mrčes na živi rani gobavca. FOTO: Tomo Križnar
Ne zavedajo se resnosti bolezni
Gobavci so na različnih predelih Nubskih gora. V težko dostopnih predelih gora Acherong sta bila letos dobrih pet dni, bolniška oskrba pa je zelo daleč. Še zdrav in krepak človek hodi dva dni do najbližje bolnišnice. Zakonca Križnar sta dokumentirala približno dvajset novih primerov bolezni, od različnih ljudi sta slišala za mnoge gobavce v drugih vaseh.
»Bakterija gobavosti je lahko dolgo skrita v telesu in se pogosteje razvije pri podhranjenih ljudeh s slabim imunskim sistemom. Hrane v Nubskih gorah ni dovolj, ljudje so pod stresom zaradi vojne, tudi čiste vode primanjkuje,« je rekla. »Problem je, ker se Nube ne zavedajo resnosti bolezni. Prepričani so, da so zboleli zaradi smole ali da gre za božjo kazen, ker je nekaj slabega storil njihov prednik. Ne vedo, da se gobavost prenaša s telesnim stikom, zato se še naprej brezskrbno družijo med seboj in si pomagajo.«
Nube šele spoznavajo, da je gobavost nalezljiva bolezen. FOTO: Bojana Pivk Križnar
Ker je gobavost med Nubami spoznala povsem od blizu, njihovega razmišljanja niti najmanj ne obsoja. »Preden greš v Nubske gore, te vsi opozarjajo, da je druženje z gobavci tvegano, da jim ne smeš dati roke, da se je treba razkuževati in da se bolezen prenaša prek telesnega stika, najverjetneje prek kašlja ali tekočine iz nosu. Toda ko jih vidiš v živo, si kot omamljen. Tvoj edini cilj postane, da jim pomagaš in napraviš čim boljše posnetke, ki bi lahko prebudili nadzornike zdravil. Sprva nekaj časa še paziš, česa se dotikaš in kam se usedeš, toda nato kmalu ugotoviš, da si sedel že povsod. In ko ti pripravijo za jesti, nimaš srca zavrniti.«
Zdravi ljudje se kljub gobavosti družijo z bolniki. FOTO: Tomo Križnar
Pri »zahodnem« obsojanju, zakaj se Nube še naprej družijo in širijo gobavost, pa pomaga tudi (samo)premislek, da nismo kaj prida drugačni niti tukaj, čeprav živimo v domnevno najbolj razvitem okolju. Vsi vemo, da so v gozdovih strupeni klopi, a se ne cepimo, prav tako smo dobro ozaveščeni, kakšne bolezni povzroča nepravilen življenjski slog, vendar svoje užitke tako neradi omejujemo.
Bojana Pivk Križnar: Z zdravili lahko preprečimo širjenje, toda razmere za razvoj gobavosti so v Nubskih gorah naravnost idealne. FOTO: Tomo Križnar
Bojana Pivk Križnar o nubskih beguncih:
»Stanje tako v Južnem Sudanu kot v tamkajšnjih begunskih taboriščih je katastrofalno. S podkupninami in odkupninami se srečuješ ves čas in na vsakem koraku. Ravno podkupljivost pa je največji krivec za zadnjo vojno, ki je po zadnjih podatkih OZN samo v Južnem Sudanu od leta 2013 vzela več kot 400.000 življenj in z domov pognala prek šest milijonov staroselcev. Begunsko taborišče Yida je v primerjavi z novima taboriščema Pamir in Aiuang Tong, kamor je OZN zadnja leta uspelo preseliti večino beguncev, v resnici samo še revno smetišče in odpad skupaj z okoli 60.000 ljudmi, ki so, ker se niso hoteli preseliti, zdaj ostali tudi brez statusa beguncev. Po pripovedovanju Nub v Yidi sva izvedela, da je Nubam v Pamirju in Aiuang Tongu še slabše. Resda so dobili nove šotore, možnost šolanja, hrano in obleke, kot so jim obljubili, vendar od tam poročajo o številnih zastraševanjih, krajah, pretepih, posilstvih in pobojih. Izvedela sva tudi, da si v Yidi vsaj posiljevati ne upajo, ker je uporniška vojska blizu, poleg tega pa jih od Yide do Nubskih gora loči le tri dni hoje, zato lahko s hrano oskrbujejo oslabele in nemočne. Iz novih dveh taborišč je to zaradi oddaljenosti nemogoče.«
Začetni znaki gobavosti. FOTO: Bojana Pivk Križnar
Življenje lahko vzameš, dostojanstva ne
Gobavost ubija počasi, a neizprosno. Glede na videno najprej gnijejo dlani, prsti na rokah in nogah, telesni udi postanejo gluhi in neobčutljivi, gnitje prej ali slej povzroči izgubo prstov, dlani in stopal, nemalokrat zgnijejo tudi oči, hkrati pa se pojavljajo hude bolečine po vseh predelih telesa. »Eden od gobavcev je imel čez desno roko krpo, na nogah pa plastične čevlje. Ko je pokazal, kaj je bolezen naredila z njegovim telesom, in odstranil čevlje in krpo, pred nama ni več stal sočlovek, ampak samo še ostanek sočloveka. Od stopal je ostalo bore malo. S smradom razpadajočega mesovja desne roke je privabljal mrčes in kljub nenehnemu odganjanju s krpo je bilo popolnoma jasno, kdo ima res nadzor nad ostankom njegove roke. Našli so novo orožje, še hujše orožje. Ne strah ne hitra smrt, ampak počasno razpadanje in gnitje pred celotno skupnostjo.«
Gobavost ne ustavi vsakodnevnega življenja v Nubskih gorah. FOTO: Bojana Pivk Križnar
Vendar nič se bolj ne vtisne v spomin kot nubska človečnost, ki ne kloni niti pred boleznijo. »Še vedno si deležen njihovega nasmeha, njihovega gostoljubja in njihovega druženja. Ne spodobi se, da je sovražnik lačen, kaj šele gost. 69-letna Rauda je za gobavostjo zbolela pred 40 leti. Zakurila nama je ogenj, potem pa s štrclji luščila arašide, da bi naju nasitila. Na vse načine sva jo poskušala prepričati, da sva sita, a se ni dala. Nadaljevala je, dokler posoda ni bila polna, čeprav je bilo jasno, da to počne v bolečinah. Tega dostojanstva, da ostajajo ljudje, jim ne moreš vzeti.«
Gobavost uniči tudi oči. FOTO: Bojana Pivk Križnar
Nubske gore nov raj za elito?
Ob takšnih besedah v mislih hitro zasveti ideja o zaroti. Bo sovražnik v svoj prid unovčil nubsko sočutnost, tovarištvo in čisto dušo, potem ko jih ni strl z ropanji, s posilstvi, pretepi, puškami in bombami? »Zgodnje odkrivanje bolezni je pomembno. Z zdravili lahko preprečimo širjenje, toda razmere za razvoj gobavosti so v Nubskih gorah naravnost idealne. Zato je samo vprašanje časa, kdaj se bo okužil naslednji, kar ve tudi vlada v Kartumu, zato je nemalo namigovanj, da so bakterijo v Nubske gore prinesli namerno za iztrebljanje ljudi,« je pretresena Pivk Križnarjeva.
V Nubskih gorah so idealni pogoji za razvoj gobavosti. FOTO: Bojana Pivk Križnar
»Zaradi bogate narave z nafto, zlatom in plodno zemljo imajo svoje interese različni akterji – sudanska vlada v Kartumu, Združene države Amerike, Združeni narodi, Evropska unija in Kitajska,« je pokazala na glavne krivce, zakaj antibiotiki še naprej ostajajo zaprti v škatlicah. »Nube pripovedujejo, kako med deževno dobo v zemljo samo zapičijo kol za ograjo in palica takoj ozeleni. Problem je zgolj voda, ker je preveč globoko, zato je brez črpalke ne morejo doseči. Svetovna elita sanja, da bo imela v Nubskih gorah svoj nov raj. Očitno takrat, ko bo pri nas že vse zastrupljeno.«
Donacije za zdravila
TRR: SI56 0510 0801 3175 987
BIC: ABANSI2X
Ustanova Tomo Križnar
Turistična 4, 4202 Naklo
www.tomokriznar.com
Posledice gobavosti nekateri skrivajo, da jih ne napada mrčes. FOTO: Bojana Pivk Križnar
Komentarji