V nadaljevanju preberite:

»Ko sem bil osamljen med grobovi, sem pozabil na sovraštvo. To se mi je vrnilo, ko sem se približal ljudem.« Tako razmišlja derviš Ahmed Nurudin, glavna oseba v romanu Derviš in smrt, ko med zasutimi jamami išče mrtvega brata, ne da bi za hip prenehal razmišljati o nesmislu življenja in smislu smrti. »Mogoče bom občutil po razburjenju, po žalosti, po kakšnem znamenju, mogoče me bo opozorilo šumenje krvi ali solze ali drget ali neznan glas; menda nismo na vekomaj usužnjeni nebogljenosti svojih čustev.«

Mehmed Meša Selimović, avtor omenjenega dela, je preminil 11. julija 1982 v Beogradu. Ob deseti uri zvečer. Dolga leta je bil nepokreten in nem. Kot navajajo njegovi biografi, je zatisnil oči med spremljanjem finalne tekme svetovnega nogometnega prvenstva. Ob njem je bila njegova soproga Darka, ki je nato še dolgo sedela ob njegovem mrtvem telesu, kot da bi tudi sama razmišljala o tem, kaj vse se je zgodilo, kaj vse je minilo in kaj ostalo, kaj se da pozabiti in kaj se bo vztrajno in nenehno vračalo v spomin in čustva. Je Meša lahko predvideval, da se bo trinajst let pozneje, in to prav na dan njegove smrti, vrnilo sovraštvo, ki je bilo dovolj močno, da se je ubijalo, posiljevalo, masakriralo, dovolj strupeno, da se je storil zločin, ki ga ni mogoče poimenovati z nobenim drugim imenom kot – genocid?