Čas prerašča bolečino

New York – Grda brazgotina na jugu Manhattna se je zarasla in skoraj ni več opazna. Prva generacija Newyorčanov, ki nikoli­ niso videli dvojčkov Svetovnega trgovinskega središča, bo kmalu­ polnoletna. Čas topi bolečino in strah, toda spomini ljudi, ki so v mestu doživeli 11. september 2001, so še vedno živi.

»Delavnico smo imeli na tržnici Chelsea, na Deveti aveniji. Ko se je prvi stolp porušil, smo stekli ven na Hudsonovo cesto in osupli strmeli v goreč drugi nebotičnik, ki se je pred našimi očmi sesedal,« je bilo torkovo dopoldne pred 17 leti še vedno živo pred očmi podjetnika Ivana Kamina, enega izmed stebrov slovenske skupnosti v New Yorku. Nemudoma se je odpravil proti padlima dvojčkoma, a so ga hitro ustavili policisti. Povedal jim je, da je opravil tečaj iz prve pomoči in da je pripravljen pomagati, a so mu dejali, da na prizorišče spuščajo samo reševalce, ki so jih odobrile mestne oblasti.

Kar je morda celo sreča, saj umiranje po največjem terorističnem napadu še ni končano. Skoraj 10.000 reševalcev, ki so bili na območju Svetovnega trgovinskega središča, je obolelo za rakavimi obolenji. Več kot 2000 jih je umrlo, po napovedih strokovnjakov naj bi do konca letošnjega leta število tovrstnih smrti preseglo število žrtev napada. Čeprav vseh rakavih obolenj ni mogoče pripisati izpostavljenosti strupenim snovem, predvsem oblaku prahu, ki je napolnil ozračje, je povprečna starost reševalcev zdaj okoli 55 let, število nekaterih rakavih obolenj med njimi pa kar za 30 odstotkov višje kot med drugimi Američani.

Sezuvanje kot nov način življenja

Kamin se je spomnil, kako dolgo je trajalo, da se je lahko vrnil domov, in telefonskih klicev žene prek hčere v Chicagu, saj je bilo telefonske zveze v mestu zelo težko vzpostaviti. Podobno je prizore z dolge poti domov ob deseti obletnici tragedije opisal Mariborčan Gradimir Bošnjak, ki si je v New Yorku nekaj časa služil kruh kot osebni šofer družine nekdanjega župana Michaela Bloomberga. Pri mostu Queensboro med mestnima okrožjema Manhattan in Queens je naletel na množico, ki se je umikala od porušenih dvojčkov, tisti, ki so bili zelo blizu, so bili od glave do peta prekriti z belim prahom. Najbolj mu je ostal v spominu most, prekrit s čevlji, predvsem ženskimi. Utrujeni ljudje so odvrgli obutev, ki jih je vse bolj tiščala.

Sezuvanje je postalo nov način življenja Američanov, ki si želijo potovati, prav tako se ne pritožujejo, ko včasih zaradi poostrene varnosti v dolgih vrstah čakajo na preglede pred stadioni ali dvoranami. »Včasih je bila Amerika bolj odprta, ljudje niso imeli občutka, da so pod nadzorom. Zdaj je precej bolj zapleteno, precej več kontrol, vsi se bojijo teroristov,« je poudaril Silvester Lango, ortoped z dolgoletno ordinacijo v New Yorku. Podobno razmišlja tudi Martin Cimerman, duhovnik slovenske cerkve v New Yorku: »Pred 11. septembrom je bil individualizem Newyorčanov zelo živ, niso se kaj prida ozirali na pre­ostali svet, napad pa je pokazal, da so ranljivi tudi oni.«



Spremembe so se zgodile tudi v medčloveških odnosih. Po besedah Mije Branc ljudje v sosednji Pensil­vaniji, kjer živi, »postrani gledajo priseljence, precej bolj kot prej«. Predvsem muslimani so veliko bolj opazni, zlasti muslimanke z burkami. Po njenih besedah to občutijo vsi, »nedavno sva z možem kupovala hlače v trgovini, ko je k nama prišla neka ženska in nama rekla, naj govoriva angleško, saj smo v Ameriki«. Mija Branc je bila tako osupla, da sprva ni našla pravega odgovora, »potem sem pomislila, od kod si pa ti prišla, si mogoče indijanka?«

Občutek ogroženosti od zunaj je spretno izrabil sedanji ameriški predsednik, ki nenehno poudarja varovanje Američanov. Tržaški Slovenec Sergej Delak, že dolgo tudi ameriški Slovenec, je povedal, da Američani »še vedno občutijo potrtost, čeprav je navzven morda ni videti, saj so ljudje preveč zaposleni, da bi se predajali čustvom in premišljevali o preteklosti«. Podobno je razmišljal tudi Lango: »New York je strahotno aktivno mesto, vse se zelo hitro menja. Če pogledate trgovine, danes je tu, jutri je ni več, izginjajo stavbe. Ljudje so vajeni tega, osredotočeni so na delo, družino, na zaslužek, ker je vse tako drago.«

​Obnova točke nič

Hitro spreminjanje je nekoliko obšlo obnovo točke nič, saj so šele to soboto odprli temeljito prenov­ljeno podzemno postajo na ulici Cortlandt,­ ki so jo zasule ruševine dvojčkov. »Leta so vlaki počasi vozili skoznjo, vedno znova nas je spomnila na napad,« je dejal Kamin. Toda stara rana je skoraj ­zaceljena, odsev praznine, kot se imenujeta bazena na mestu dvojčkov, in muzej 11. septembra nista samo razglašena za najboljši ameriški muzej, ampak sta z nebotičnikom One Liberty Plaza postala »nova romarska točka Američanov«, kot jo je označil Delak.

Pater Krizolog je poudaril, da je treba svet sprejemati z vključevanjem, sprejemanjem vseh. »Ne moremo se zapreti in reči, 'drugi nas ne brigajo', bodočnost in upanje na razvoj človeštva sta v tem, da smo čim bolj enotni in odprav­ljamo majhne medsebojne pregrade, ne pa da postavljamo nove meje,« je prepričan.