Čakajoč na naslednjo (ameriško) potezo

Iransko raketiranje dveh ameriško-koalicijskih oporišč v Iraku (Erbil, Ain al Asad) je bila skrbno premišljena in »preračunana« poteza režima, ki se je bil primoran vojaško odzvati na zunajsodno eksekucijo generala Kasima Sulejmanija. Teheran se je – za zdaj – odločil za najmanj tvegano možnost, ki – kot vnaprejšnje obvestilo iraškim oblastem in tako posredno ZDA – meji na gledališko predstavo v skrajno občutljivem geostrateškem peskovniku.



Iran si nikakor ne more privoščiti – ne vojaško, ne ekonomsko, ne politično – neposrednega vojaškega spopada z ZDA in temu se, v nasprotju z Washingtonom, že vse od leta 2004 in ameriškega opletanja z »osjo zla« naprej zelo spretno izogiba. Tudi najbolj iracionalni del režima se zaveda, da bi bile posledice morebitnega neposrednega vojaškega soočenja uničujoče.

Zato je Iran, ekonomsko izčrpan od ostrih ameriških sankcij, ki so, mimogrede, močno prizadele tudi EU, precej omejen v možnostih odziva. Kljub razgretim čustvom in ulicam, polnim žalujočih ljudi, si Teheran vojne ne želi in si je tudi nikoli ni – in Iran tudi ni bil tisti, ki je (prvi) izstopil iz leta 2015 podpisanega jedrskega sporazuma, ki je žal le za kratek čas omilil napetosti, sprostil svet diplomacije in odprl iranske dihalne poti.



Pod silovitim ekonomskim in tudi, posredno, vojaškim pritiskom je Iran v zadnjih letih intenzivno – velikokrat in marsikje tudi brutalno – varoval svoje strateške interese. V Siriji – edini arabski državi, ki se je v iraško-iranski vojni postavila na stran Teherana – je v »državljanski« vojni podprl manjšinski alavitski (šiitski) režim Bašarja al Asada in je skupaj z Rusijo najbolj zaslužen za Asadovo preživetje. Sirija je bila z orožarskimi potmi ključna za iranski dostop do Sredozemlja in neposredno povezavo s šiitskim gibanjem Hezbolah v Libanonu, s pomočjo katerega v odnosu do Izraela, poleg ZDA svojega krovnega sovražnika, lahko vzdržuje vsaj približno ravnovesje. Izrael je, mimogrede, v zadnjih letih že velikokrat napadal iranske cilje v Siriji – obojim je varnostno in politično neskončno odgovarjalo, da konflikt poteka na ozemlju tretje države, saj bi bilo tveganje neposrednega spopada tako za ene kot za druge uničujoče.




 

Strateško življenje prek posrednikov

Podobno je mogoče reči tudi za vojno v Jemnu, strahotno vojno proti civilistom, ki jo je z brutalnim bombardiranjem sprožila Savdska Arabija, Iran pa se je v kontekstu bližnjevzhodne že dolgo ne več le hladne vojne za prevlado nad energetskimi viri (in potmi) odzval s podporo hutijskim, šiitskim upornikom. A najbolj intenzivno je Iran vojaško (neposredno in prek svojih podizvajalcev) prisoten prav v Iraku, kjer je Teheran spretno izkoristil ameriško-koalicijsko razbitje države leta 2003, posledično državljansko vojno in tudi vojno s samooklicano Islamsko državo, v kateri so prav proiranske sile odigrale ključno vlogo pod neposrednim poveljstvom ubitega generala Sulejmanija, in zasedle izpraznjeni, a popolnoma opustošen prostor.

Irak si je Iran nekaj časa v nenavadni simbiozi delil z ZDA, zdaj pa se je to razmeroma dolgo obdobje (nepreklicno) končalo. Ameriški (in koalicijski) vojaški umik iz Iraka bi za Iran zato predstavljal velikansko strateško zmago. Od tod izjemno premišljena in natančna reakcija. Zdaj je na potezi Washington. In to seveda ni dobra novica.