Burmanska Tatamadav: vzrok težav in del rešitve

Predsedniki države in predsedniki vlade Aseana (zveza držav jugovzhodne Azije) so se v soboto odrekli načelu nevmešavanja v notranje zadeve posameznih članic zveze, ko so Burmi poslali zahtevo, naj »takoj ustavi nasilje« in vzpostavi »konstruktiven dialog«, ki bi pripeljal do mirne rešitve v dobro ljudstva.

Tako je zapisano v predsedniški izjavi, s katero se je končalo enodnevno zasedanje v Džakarti, ki je bilo hkrati prvo srečanje voditeljev Aseana. V konferenčni dvorani sekretariata te organizacije so vsi dosledno upoštevali ukrepe za preprečitev epidemije: sedeli so na varni razdalji in ves čas nosili zaščitne maske. Ni pa bilo politične distance. Skladno z glavnim problemom, zaradi katerega so se sestali, je tudi indonezijski predsednik Džoko Vidodo od vseh strani, vpletenih v burmansko krizo, zahteval čimprejšnji začetek »inkluzivnega dialoga«.

Burma je članica Aseana in njeno čedalje očitnejše drsenje v popolno zmedo ter nevarnost izbruha morebitne državljanske vojne zbujata vse večjo zaskrbljenost med preostalimi devetimi članicami.
 

Neposredni pogovor

Zasedanja se niso udeležili predsedniki Filipinov, Tajske in Laosa, ki so v Džakarto poslali zunanje ministre. Vodja burmanske hunte Min Aung Hlaing je tokrat prvič odpotoval v tujino, odkar je 1. februarja izbruhnil vojaški udar. Čeprav se je pred poslopjem, v katerem je potekalo srečanje, zbralo več sto demonstrantov, ki so protestirali zaradi njegove prisotnosti, so bili voditelji Aseana prepričani, da je neposredni pogovor z njim najboljši način za odpravo nasilja v Burmi. Singapurski premier Lee Hsien Loong je kot pogoj za spravo zahteval, naj izpustijo na svobodo strmoglavljenega predsednika Vin Mjinta in državno svetnico Aung San Su Či, ki v hišnem priporu čaka na izrek zaporne kazni.

Burmanske vzporedne vlade nacionalne enotnosti niso povabili na srečanje v Džakarto, a je ta z odobravanjem sprejela »spodbudne novice« o konsenzu med voditelji Aseana, njen tiskovni predstavnik in minister za mednarodno sodelovanje dr. Sasa pa je izrazil zadovoljstvo zaradi odločnih zahtev, da je treba v Burmi čim prej obnoviti demokracijo. V prvem koordiniranem mednarodnem poskusu umiritve krize, ki je sledila puču, so voditelji območne zveze privolili v srečanje z generalom Min Aung Hlaingom, a ga niso naslavljali kot voditelja države.


S tem so prisotne spomnili na dneve, ko so v Aseanu oklevali o odobritvi članstva Burmi, in to prav zaradi grobe vladavine vojaške hunte, ki je leta 1988 izvedla pokol nad demokratično usmerjenimi demonstranti, in to po tem, ko je opozicija predhodno dobila večino glasov na parlamentarnih volitvah. Leta 1997 je bila nato Burma kljub vsemu sprejeta v to območno zvezo, in to s pričakovanjem, da se bo lotila političnih reform in usmerila v demokratizacijo, kar se je v resnici zgodilo, čeprav šele več kot desetletje pozneje.
 

Vrnitev demokracije?

Primer Tajske, kjer so nekdanji generali odpravili demokratični sistem pred sedmimi leti, kaže, da Asean na svoje članice zgolj zaradi načel ni pripravljen pritiskati. Očitki te organizacije, povezani s tajskim premierom Prajutom Čanočo, so bili postranski in premalo odločni. Na začetku je kazalo, da bo tako tudi z burmanskimi vojaškimi voditelji.

V času, ko so voditelji Aseana zasedali v Džakarti, je v Burmi še vedno tekla kri. V neredih je bilo v slabih treh mesecih ubitih najmanj 745 ljudi, vendar gibanje državljanske nepokorščine ne popušča. Spopadi med demonstranti in varnostnimi silami so se nadaljevali, tudi ko je general Min Aung Hlaing spravljivo sprejemal zahteve voditeljev Aseana v petih točkah: da takoj ustavijo nasilje, da se začne konstruktiven dialog med vsemi stranmi, da se na ta dialog pošlje posebnega odposlanca Aseana, ki bo imel vlogo posrednika med stranmi, da Asean Burmi pošlje človekoljubno pomoč in da se posebni odposlanec s sodelavci v Burmi sestane z vsemi stranmi, ki so v medsebojnem sporu.


To je bila zadnja priložnost za preprečitev burmanske pa tudi območne katastrofe po diplomatski poti. Ker iz Burme že prihajajo pozivi ameriškim vojaškim predstavnikom, naj odpravijo krizo z bombardiranjem vojaških središč, in ker je Kitajska v to zgodbo vpletena tudi z oskrbovanjem burmanske vojske z orožjem, so voditelji Aseana pravilno ocenili, da je razburkana država tik pred tem, da postane prizorišče posredniške vojne med dvema velesilama. Ni treba posebej poudariti, kako pogubno bi bilo to za celotno območje, ki je že tako razpeto med kitajsko-ameriškim rivalstvom v Indopacifiku.

Kaj so dejansko dosegli na sobotnem zasedanju, se bo šele pokazalo. Že zdaj pa je jasno, da se Min Aung Hlaing ne namerava odreči oblasti. V prid uresničenju danih zahtev je edino to, da se je Burma pod hunto znašla v gospodarskih težavah, ki jih generali ne morejo odpraviti. Vrnitve demokracije za zdaj ni pričakovati. A če se bo ustavilo ubijanje, je treba Aseanu izreči priznanje za pravilno oceno, kdaj se mora kljub vsemu vmešati v notranje zadeve članice, ki je očitno zašla s prave poti.