Bruseljska blagajna kot samopostrežna za veljake

Bruselj – Kljub občasnim razkritjem, da kmetijske in druge subvencije iz evropskega proračuna končajo v nepravih rokah, denimo oligarhov okoli madžarskega premiera Viktorja Orbána, EU še ni zmogla izpeljati temeljite reforme, ki bi onemogočila takšne zlorabe.

Tudi ko je New York Times nazadnje popisal nekaj madžarskih in drugih primerov, so se v evropski komisiji odzvali z oceno, da vse informacije o nepravilnostih obravnavajo skrajno resno in z njimi seznanijo evropski urad za boj proti prevaram (Olaf). Med drugim da pregledujejo plačila na Češkem in Madžarskem. Ne samo Orbánova tovarišija, ampak tudi podjetja češkega premiera Andreja Babiša so na seznamu prejemnikov milijonskih kmetijskih subvencij. V Bruslju opozarjajo, da so za preverjanje pravilnosti porabe denarje EU najprej pristojni nacionalni organi v državah članicah.

Škandali razkrivajo eno največjih težav – s subvencijami iz Bruslja se napajajo različni investitorji, ki s kmetijstvom nimajo (skoraj) nič in želijo le bruseljski denar. »Takšnega grabeža površin je veliko na nekoč socialističnem vzhodu,« je pojasnil evropski poslanec in nekdanji minister za kmetijstvo Franc Bogovič (SLS/EPP). Po sistemu EU dobi kmet denar za vsak hektar zemljišč. To je privedlo do tega, da levji delež vseh kmetijskih subvencij dobivajo predvsem orjaki. Nakazila se namreč plačujejo na kmetijsko površino.


 

Francija vztraja pri statusu quo

Delež kmetijstva in ribištva v proračunu se znižuje – z okoli 60 odstotkov pred tremi desetletji na manj kot 30 odstotkov v predlogu evropske komisije za obdobje 2021–2027. Leta 2018 je bilo od skupaj 58,5 milijarde evrov za kmetijstvo za neposredna plačila kmetom namenjenih 41,5 milijarde evrov. Preostanek je porabljen za razvoj podeželja (14,3 milijarde evrov) in tržne ukrepe (2,7 milijarde evrov). Skupna kmetijska politika je sicer že več desetletij tarča kritik z vseh strani in razprave o temeljiti reformi so stalnica evropske politike. Ne spremeni se veliko, tudi zato ker Francija vztraja pri statusu quo.



Predvsem v Evropski zeleni stranki bentijo, da je v vzhodnoevropskih članicah nastal nekakšen mafijski sistem, povezan s kmetijskimi subvencijami iz Bruslja. Pojavljajo se kritike, da kmetijstvo ni dovolj trajnostno usmerjeno in da je preveč industrializirano. Če bodo obveljali predlogi evropske komisije, se obeta kar nekaj velikih sprememb, denimo strožje okoljske in podnebne zahteve. Eden od ključnih korakov bo po Bogovičevih besedah zgornja meja za plačila površin na kmetijo pri 100.000 evrov. Tako bi lahko bilo pod črto na razpolago več denarje za manjše, tudi družinske kmetije.
 

Težave z generacijsko prenovo

»Kako upočasniti zmanjševanje števila kmetij?« je Bogovič opisal enega od glavnih izzivov evropskega kmetijstva. Evropa ima težave z generacijsko prenovo v kmetijstvu. Ena od idej za reformo je, da bi mladi, ki bi prevzel kmetijo, lahko pet let prejemal višjo subvencijo na hektar. Aktualna dilema v kmetijski politiki EU, ki je bila dolga desetletja bolj ali manj enaka za vse, torej uniformirana, bodo močnejši nacionalni poudarki. Članice bi tako lahko dobile več manevrskega prostora za lastno delovanje glede proizvodnje, okolja, socialne razsežnosti v kmetijstvu.

Veliko stvari, tudi želena digitalizacija podeželja, bo odvisnih od proračuna. Po uradnem predlogu evropske komisije bi se v primerjavi z obdobjem 2014–2020 znižal za pet odstotkov. Toda: v številnih članicah se pritožujejo, da bodo rezi v resnici večji in da se ga poskuša zmanjšati z nejasnimi statističnimi interpretacijami. Tudi Slovenija je med nezadovoljnimi. »Gre za velike reze,« je predlagano krčenje v kmetijstvu in koheziji ocenil Bogovič. Slovo Združenega kraljestva in številne nove naloge za EU (migracije, zunanje meje, digitalna preobrazba, podnebje, obramba) imajo svojo ceno. Za slovensko kmetijstvo je predvidenih 1,657 milijarde evrov.