Jutrišnje glasovanje o ločitvenem dogovoru med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom v britanskem parlamentu utegne biti sprožilec nepredvidenih in neprijetnih dogodkov, začenši z izbruhom politične krize na Otoku.
Skoraj mesec dni po tem, ko so voditelji EU na izrednem vrhu v Bruslju potrdili ločitveni dogovor med EU in Združenim kraljestvom, se politična drama na Otoku približuje vrhuncu. Zavrnitev ločitvenega dogovora, rezultata maratonskih pogajanj med Londonom in Brusljem, bi bila dogodek brez primere v novejši britanski politični zgodovini. Kaj natanko bi mu sledilo, danes ni nič bolj jasno kot pred tednom dni, ko so britanski poslanci začeli razpravo o vsebini dogovora, ki ga je prepričljiv del Westminstra že takrat razglašal za mrtvega.
Brexit, ki ni brexit
Konservativno vlado britanske premierke
Therese May po večini napovedi jutri čaka poraz. Od tega, kako velik bo, bo odvisen tudi nadaljnji razvoj dogodkov. Vlada nima na voljo dosti možnosti, a v primeru zavrnitve dogovora bo njena prva poteza pospešitev priprav na brexit brez dogovora.
320
poslanskih glasov je minimum, potreben za potrditev dogovora v britanskem parlamentu
Vlada na tem področju doslej ni storila veliko, med drugim zato, ker je želela s tem pritisniti na poslance v vrstah konservativne stranke, da kljub resnim zadržkom podprejo ločitveni dogovor z EU. Toda nasprotniki dogovora so vztrajali pri svojem, Združeno kraljestvo pa je izgubljalo dragoceni čas, ko bi se lahko pripravljalo na tako imenovani kaotični brexit, kopičilo zaloge najnujnejših produktov, ki jih uvaža iz drugih držav EU, in odpiralo dodatne plovne poti, ki bi omilile prometne zamaške med Doverjem in Calaisom. Kot poudarjajo pri dobro obveščenem
Spectatorju, je šlo za neodgovorno strategijo, ki se utegne državi na koncu maščevati.
Britanska premierka Theresa May. FOTO: AP Photo/Kirsty Wigglesworth
Britanska premierka je zadnja dva tedna na vsak način poskušala prikazati ločitveni dogovor kot rešitev brez prave alternative, kljub temu da Združeno kraljestvo pušča v nenavadno odvisnem položaju od EU in pod vprašaj postavlja njegovo celovitost (s posebnim statusom za Severno Irsko). Tisto, kar jo je pri tem najbolj oviralo, je bilo dejstvo, da brexit, ki ji ga je uspelo izpogajati, ni niti malo podoben brexitu, kot ga je ves čas obljubljala. Povedno je, da z dogovorom niso zadovoljni niti nasprotniki izstopa države iz EU niti njegovi zagovorniki. Oboji verjamejo, da lahko z zavrnitvijo dogovora v parlamentu dosežejo tisto, kar si že ves čas želijo: nov referendum oziroma izstop brez dogovora.
Pot v neznane vode
Premierka je v zadnjih dneh svoje nasprotnike v lastni stranki javno posvarila pred nevarnostjo glasovanja proti njenemu dogovoru, rekoč, da bi se država s tem znašla v »neznanih vodah«, njen neuspeh pa bi lahko ogrozil brexit oziroma odprl pot na oblast laburistom pod vodstvom
Jeremyja Corbyna. »Verjamem, da si takšnega tveganja ne smemo privoščiti,« je vztrajala. Njeni kritiki, nasprotno, opozarjajo, da se resnično tveganje skriva ravno v njenem dogovoru. Za
Jacoba Reesa Mogga, vodjo evroskeptičnih konservativnih poslancev v britanskem parlamentu, ki že več tednov zagovarja stališče, da država in stranka potrebujeta novega voditelja, je potrjevanje dogovora, ki ne uresničuje preteklih vladnih zavez, bistveno večja spodbuda za opozicijo in njenega radikalnega voditelja kot pa njegova zavrnitev.
Theresa May je na dogovor z EU stavila ves svoj politični kapital, s tem pa razjezila marsikaterega poslanca in volivca vladajoče konservativne stranke. Jutrišnje glasovanje bi bilo teoretično lahko njeno zadnje dejanje na premierskem položaju. Visok poraz utegne opogumiti opozicijo ali premierkine kritike v konservativnih vrstah, da poskušajo zrušiti njeno vlado. Tudi zato se je zadnje dni v javnosti ugibalo, ali ne bo morda glasovanje v zadnjem trenutku preloženo.
O čem bo glasoval britanski parlament?
Poslanci spodnjega doma parlamenta bodo odločali o ratifikaciji ločitvenega dogovora in politične deklaracije o prihodnjih odnosih, ki so jo prejšnji mesec dosegli britanski in evropski pogajalci, na vrhu v Bruslju pa potrdili voditelji EU. Ločitveni dogovor ureja vprašanja pravic državljanov, neporavnanih britanskih obveznosti in vprašanje irske meje. Politična deklaracija predstavlja okvir za pogajanja o prihodnjih odnosih med Otokom in EU. Najbolj problematičen del dogovora se nanaša na tako imenovano rezervno rešitev (backstop) vprašanja irske meje, ki bi začela veljati, če britanskim in evropskim pogajalcem med dveletnim prehodnim obdobjem, ki bo sledilo brexitu, ne bo uspelo najti boljše rešitve za ohranitev prostega pretoka ljudi čez irsko mejo, ki bo po novem tudi zunanja meja EU.
Kaj se zgodi, če dogovor ni potrjen?
Smiselno je domnevati, da bi v tem primeru britanska stran poskušala doseči spremembe dogovora, za katerega v Bruslju sicer vztrajajo, da je edini možen. Evropski politiki so v zadnjih tednih sistematično zmanjševali pričakovanja pred morebitnim vnovičnim odprtjem pogajanj, rekoč, da so možni le kozmetični popravki. Še najbolj verjetni so popravki politične deklaracije, ki je pravno nezavezujoča; poseganje v ločitveni dogovor bi zahtevalo veliko večje napore. Nekdanji predsednik evropske komisije Romano Prodi je konec tedna v intervjuju za Observer potrdil, da bi se komisija v primeru zavrnitve dogovora morala vnovič pogajati, preprosto zato, ker se morata obe strani »za vsako ceno« izogniti brexitu brez dogovora in gospodarski škodi, ki bi jo ta povzročil.
Kakšna je verjetnost kaotičnega brexita brez dogovora?
Nekateri analitiki vztrajno poudarjajo, da brexit brez dogovora ni možen, saj v britanskem parlamentu zanj ni večine. Toda hkrati pozabljajo, da ni večine za nobeno od alternativnih možnosti. Povsem mogoče je, da bi Združeno kraljestvo iz Unije lahko izstopilo brez dogovora, če se britanskim politikom do 29. marca prihodnje leto ne bi uspelo uskladiti o tem, kakšen brexit si pravzaprav želijo. Vprašanje je tudi, ali bi lahko britanski parlament vlado prisilil v nekaj, česar noče storiti: denimo podaljšati rok za pogajanja ali celo razveljaviti odločitev o uveljavitvi 50. člena lizbonske pogodbe in s tem ustaviti brexit, vsaj dokler ne bi našla boljšega načina, kako ga izpeljati. Ključen podatek je, da je za vse ključne odločitve nujna priglasitev izvršnega organa. Dokler te ni in se čas za pogajanja izteka, izstop brez dogovora ostaja realna možnost.
Kakšne so možnosti za razpis novega referenduma?
Tako kot za potrditev ločitvenega dogovora z EU bi morala za razpis novega referenduma obstajati parlamentarna večina. Verjetnost, da bi se zagovornikom in podpornikom brexita uspelo poenotiti glede potrebe po novem referendumu, je majhna, čeprav se ideja čedalje pogosteje omenja kot edina rešitev za parlamentarno blokado. Njeni nasprotniki opozarjajo, da bi novi referendum zgolj potrdil izid prejšnjega. Organizacija novega glasovanja bi v najboljšem primeru trajala vsaj pol leta, kar pomeni, da bi morala država konec marca prihodnje leto odložiti brexit. Referenduma ni mogoče razpisati brez ustrezne zakonodaje, parlament bi se moral poenotiti tudi glede vprašanja, ki bi ga v drugo postavil volivcem.
Komentarji