Brez podpore ladjedelnice ne bodo preživele

Štiri tisoč petsto delavcev puljskega Uljanika in reškega 3. maja ni prejelo plač za julij, zato so začeli splošno stavko do izpolnitve zahtev. Delavci Uljanika so se odločili, da bodo zakorakali po Pulju in zaprli mestne prometne poti.

Za izplačilo plač primanjkuje skoraj sedem milijonov evrov, denarja pa ni, saj niso dostavili nobene pošiljke. Nekateri so omenjali posojilo državne banke za obnovo in razvoj, a so se mu odpovedali, saj bi ga evropska komisija lahko razumela kot nedovoljeno podporo.

Zakaj je tako? Država je med letoma 1992 in 2017 v hrvaško ladjedelništvo zmetala več kot štiri milijarde evrov oziroma tisoč evrov na prebivalca. Zadnja velika finančna injekcija je sledila tik pred vstopom v EU, ko so ladjedelnice »privatizirali za eno kuno«, nato pa v obliki »odškodnin zaradi izgube pomorskega območja«, ki tako in tako nikoli ni bilo njihovo, nadaljevali prikrito petletno subvencioniranje. Puljski Uljanik so privatizirali po modelu delavskega delničarstva, poleg odškodnine 150 milijonov evrov za pomorsko območje so med dokapitalizacijo od paradržavnih skladov dobili še 40 milijonov evrov in zato »kupili« reški 3. maj. Nakup je bil le krinka za to, da bi iz 3. maja izmolzli državnih 70 milijonov evrov, ki jih Uljanik ne more vrniti, zato zdaj obema grozi stečaj. Kako pokvarjen je bil model »privatizacije«, dokazuje tudi to, da delavci, ki imajo 46-odstoten lastniški delež, stavkajo in zahtevajo med drugim zamenjavo uprave, ki jo lahko tudi sami na skupščini družbe. Kljub kopičenju izgube – ta zdaj znaša 500 milijonov evrov, 30 milijonov več od lastniškega kapitala, zato družba izpolnjuje merila za stečaj – ne vlada, ki je na začetku letošnjega leta dala jamstvo za 96 milijonov evrov, ne delavci kot največji delničarji niso vse do stavke omenjali odgovornosti ali zamenjave uprave, vlada pa nima niti svojega predstavnika v nadzornem odboru.

Naročila in izgube

Ni bilo težko predvideti, da se bo ladjedelništvo znašlo v težavah, takoj ko ne bo več državne podpore. Model gradnje ladij po nižjih cenah od realnih, da bi bili konkurenčni daljnovzhodnim ladjedelnicam, in v rokih, ki jih objektivno ni mogoče uresničiti, ne more trajati dolgo. In zato, ko v hrvaških ladjedelnicah mahajo z debelimi knjigami naročil, pravzaprav mahajo s knjigami prihodnjih izgub, za katere država, tudi če bi hotela, ne bi smela plačevati zaradi članstva v EU. Izgube vedno ustvarjajo ladjedelnice, ne pa tudi njihovi poslovni sodelavci, med katerimi so tudi tisti, ki so v prikriti lasti prav teh ladjedelnic. Hrvaška tako v imenu ohranitve delovnih mest pravzaprav sofinancira tuja ladjedelniška podjetja in jim s financiranjem pomorskih šol in fakultet – glede na veliko zmanjševanje lastne trgovske flote – v imenu nekakšne pomorske tradicije ponuja brezplačno šolane delavce. Nenehno slišimo, da je ladja največji hrvaški izvozni izdelek,vendar vsebuje približno 90 odstotkov uvoženih sestavnih delov.

Zdrave družbe v izgubljeni dejavnosti

Vsa pristojna ministrstva so se na novico o stavki odzvala tako, da so poudarila, da gre za zasebno družbo, za katero vlada ni odgovorna. Če bo stečaj – in tega nihče več ne izključuje –, bi država lahko ostala brez 660 milijonov evrov državnih jamstev, ki jih je dala Uljaniku, to pa višji znesek od letnih izdatkov za obrambo države. Plenkovićevi vladi ne ustreza odhod delavcev na ulice in napovedan prihod pred Banske dvore, toda očitno so nekakšna jamstva dali tudi IDS, saj do pred kratkim največji politični nasprotniki dvigujejo roke za vladne zakonske predloge. Zato je že slišati ugibanja, da bodo aktivirali »lex Agrokor«, da bi rešili puljsko in reško ladjedelnico. Za to bi bilo zaradi manj delavcev in manjših izgub treba spremeniti zakon, a ni zelo verjetno, da se bo to zgodilo, kajti v Agrokorju delujejo tudi zdrave družbe, klasično ladjedelništvo pa je izgubljena dejavnost ne le na Hrvaškem, ampak tudi v celotni EU. Druga možnost bi bila, da bi s soglasjem EU prestrukturirali družbe in bi izbrani strateški partner Danko Končar moral plačati 180, država pa 350 milijonov evrov. Kako verjetna je ta možnost, dovolj zgovorno pove to, da so v Končarjevem Brodotrogirju, ki ga je dobil za eno kuno, potem ko je država nehala izplačevati podporo, ta ponedeljek prav tako zaradi neplačevanja plač začeli groziti s splošno stavko. Gre pa za skoraj 1,5 milijona evrov. Niti evropski komisiji se ne mudi, zato v propadlih ladjedelnicah pozivajo vlado, naj sama sproži prestrukturiranje. To pa bo, ne samo v Pulju in na Reki, pomenilo, da bo nehalo delovati več kapacitet, saj so tudi novi lastniki med »nakupom« bolj razmišljali o tem, da bi zemljišča uporabili za druge namene.

Kaj se bo nazadnje zgodilo, je nehvaležno napovedovati. Zdaj se kot morebiten rešitelj ponuja samozvani najbogatejši Hrvat, inženir Ivan Žilić, ki ponuja 500 milijonov evrov za rešitev Uljanika. Kot resnega vlagatelja ga je priporočil nekdanji predsednik Stipe Mesić, čeprav nihče ne verjame, da ima Žilić domnevnih 24 milijard evrov. Gre za človeka, ki je videti in nastopa kot posebnež ter že več let vleče za nos hrvaške podjetnike in politike, vendar še vedno ni na Hrvaškem vložil niti centa. Gotovo ga ne bo niti v ladjedelništvo, njegovi pozivi pa samo dokazujejo, v kakšnem brezizhodnem in brezupnem položaju se je znašla že zdavnaj nedobičkonosna dejavnost.