Bouteflika se je umaknil iz predsedniške tekme in prestavil volitve

Alžirski fantomski predsednik Abdelaziz Bouteflika se je včeraj vrnil iz Ženeve, kjer je bil na »rutinskem zdravljenju«. Vrnitev človeka, ki se ni pokazal v javnosti že skoraj šest let, je še podžgala številne protestnike, ki vztrajajo na ulicah alžirskih mest, kjer od 22- februarja nasprotujejo novemu – petemu – predsedniškemu mandatu že dolgo bolehnega in nemočnega 82-letnika. Kot kaže, jim je uspelo. Bouteflikin krog je danes umaknil kandidaturo in predsedniške volitve prestavil za nedoločen čas.

Ko je alžirska vojaško-mafijska oligarhija pred tremi tedni objavila, da bo Bouteflika kljub dolgoletni odsotnosti iz javnosti in, v najboljšem primeru, le simbolni predsedniški vlogi, ki jo je opravljal zadnja dva mandata, ponovno kandidiral na predsedniških volitvah, je režim, ki je v zadnjih treh desetletjih vedno znova grobo zatrl kakršnekoli oblike nasprotovanja, gotovo naredil usodno napako.

Vladavina okorelih starcev, »nosilcev spomenice« iz časov dekolonizacijskih procesov in državljanske vojne, je – kako značilno – podcenila lastno ljudstvo. Čeprav se zaradi zaprtega in nasilnega političnega sistema v Alžiriji v zadnjih letih ni oblikovala otipljiva politična opozicija, vsi resni predsedniški kandidati pa so se že vnaprej umaknili iz fiktivne, prevarantske in nepravične volilne tekme, je bil odziv ulice silovit.
 

Generacija brez iluzij

V Alžiru in drugih mestih v največji afriški državi, katere gospodarstvo je odvisno od trgovine z nafto in zemeljskim plinom, so se ulice nemudoma napolnile s protestniki. Že po nekaj dneh je bilo jasno, da se dogaja nekaj resnega in tako velikega, da bodo očitno šokirane oblasti morale nekaj spremeniti. Prve »koncesije« so že pred osmimi dnevi prišle – uradno – od predsednika, ki je v pismu državljanom obljubil, da bo po volitvah sklical nacionalno konferenco in po njej ponovne predsedniške volitve, na katerih ne bo kandidiral. Pismo, ki ga že dolgo – tako ali drugače – odsotni predsednik gotovo ni napisal sam, je bilo katastrofalen primer »kriznega komuniciranja«.



Zaradi nekompetentnosti in arogance oblasti, ki se že vrsto let skriva za Bouteflikovim imenom, je šlo na ulice še več ljudi. »Ne petemu mandatu!« že več dni odmeva na ulicah alžirskih mest, na katerih je padel zid strahu in kjer se morda rojeva nova Alžirija. Tudi zaradi dejstva, da je kar 70 odstotkov Alžirk in Alžircev mlajših od 30 let. To je generacija, ki je odrasla brez iluzij in zaradi brezperspektivnosti ter mafijskega vodenja države in pešajočega »monokulturnega« gospodarstva beži prek Sredozemlja.
 

Zahteve po padcu režima

Jedro protestnikov sestavljajo študenti, ki jih indoktrinacija s »slavno zgodovino« in kultom osebnosti ni zaslepila. Toda študentom so se na ulicah kmalu pridružili pravniki, novinarji, srednješolci, predstavniki sindikatov … Ob pozivih k umiku ponovne predsedniške kandidature in klicih, da je Alžirija republika in ne monarhija, je ključna beseda protestov miroljubnost. Protesti so dostojanstveni, zmerni, njihovi cilji so jasni, do zdaj je bil skrbno premišljen vsak njihov korak. Tudi to je režim, zaprt v slonokoščenih stolpih, ujelo na levi nogi: po grožnjah, da se bo Alžirija spremenila v Sirijo in Libijo, so (predvsem) vodilni generali povlekli zasilno zavoro in pošiljali protestnikom »pozitivna sporočila« o nujnosti sprememb. Tudi policija, sicer nasilna in morilska, se za zdaj več kot očitno »drži nazaj«. Od osamosvojitve izpod francoske kolonialne nadvlade vladajoča Narodnoosvobodilna fronta (FLN) je sporočila, da bi morali krizo rešiti »s čim manj škode«, načelnik generalštaba alžirske vojske Ahmed Gaid Salah pa je v nedeljo dejal, da imata vojska in ljudstvo »isto vizijo prihodnosti«.

Po trditvah alžirskih virov je v naslednjih dneh mogoče pričakovati še več - ob Bouteflikovem umiku iz predsedniške tekme – sprememb. Umik fantomskega predsednika za protestnike to ni in ne bo dovolj. Zahtevajo padec režima in njegovo popolno prevetritev. To bo precej težja naloga.