Boris Johnson ničesar ne stori prav

Dve največji britanski politični stranki sta se na vrhuncu poletja hkrati znašli pod plazom obtožb, da imata v lastnih vrstah težave z antisemitizmom oziroma islamofobijo. Na seznamu »islamofobov« se je v zadnjih dneh znašel tudi Boris Johnson, ki pa se za svoje izjave noče opravičiti.

Nekdanji britanski zunanji minister se je v ponedeljkovi kolumni za časnik Daily Telegraph po mnenju njegovih kritikov obnašal žaljivo, ko je izrazil nestrinjanje z muslimansko prakso nošenja burk, rekoč, da so ženske, ki se skrivajo pod naglavnimi pokrivali, videti kot »bančni roparji« oziroma »poštni nabiralniki«. S tem je po mnenju nekaterih prestopil mejo dobrega okusa, britanske muslimanke pa spremenil v potencialne tarče zločinov iz sovraštva. Slednjega je Johnsona obtožila najbolj vidna muslimanka v vladajoči konservativni stranki Sayeeda Warsi, medtem ko ga je vrsta vplivnih torijcev s premierko Thereso May na čelu pozvala, naj se opraviči za svoje izjave. Toda Johnson tega ni pripravljen storiti.
 

Johnson proti prepovedi

Občutljivost na kritike muslimanskih pokrival, katerih nošenje so v več evropskih državah v zadnjih letih prepovedali, na Otoku ni nič novega. Toda kljub temu je marsikoga presenetila ostrina očitkov in obtožb, ki so v zadnjih dneh letele na Johnsona. Zlasti zato, ker je ta v sporni kolumni zagovarjal pravico muslimanskih žensk do nošenja burke oziroma nikaba.

Njegovo ključno sporočilo je bilo, da se ne strinja z nedavno odločitvijo danskih oblasti o prepovedi nošenja muslimanskih pokrival na javnih površinah. Po njegovem mnenju država ne bi smela dopovedovati muslimankam, kaj lahko nosijo in česa ne, ne le zato, ker to ni njena stvar, ampak ker se ji lahko takšen ukrep maščuje. »Prepoved nošenja burk koristi tistim, ki si želijo politizirati in dramatizirati tako imenovani trk civilizacij med islamom in Zahodom,« je prepričan Johnson. Nošenje burk se mu zdi »represivna, čudna in nasilna« verska praksa, »za katero v Koranu ne najde nobene podlage«. A prepovedi, ki so jih uvedli na Danskem, v Belgiji, Franciji in Avstriji, po njegovem kljub vsemu ne vodijo nikamor.
 

Po poti laburistov?

So njegove besede v takšnem kontekstu res islamofoben in rasističen izpad, kot so ga obtožili nekateri levo usmerjeni komentatorji, ali zgolj legitimna kritika sporne verske prakse? Mnenja o tem so približno tako različna kot o politiku Johnsonu, ki si je z neomajno podporo brexitu nakopal srd na milijone proevropskih Otočanov. Medtem ko v njegovi kolumni nekateri vidijo zametke nove politične strategije, s katero bo kmalu poskusil prevzeti nadzor nad konservativno stranko, je za druge to zgolj obupan poskus iskanja pozornosti. O temi njegovega pisanja ne razpravlja nihče.

Škandal nedvomno spominja na krizo v največji opozicijski stranki, s katero je britanska judovska skupnost v zadnjih tednih tako rekoč pretrgala vse vezi, potem ko vodstvo laburistov po mnenju judovskih voditeljev ni storilo dovolj za preprečitev antisemitskih izpadov svojih članov. Po Johnsonovih izjavah in obtožbah o razraščanju islamofobije v stranki bi zdaj lahko podobna usoda doletela tudi konservativce in njihove odnose z britanskimi muslimani.

Nekoliko ironično je, da sodeč po javnomnenjskih raziskavah Johnsonova stališča ne predstavljajo mnenja večine Otočanov, ki imajo o tem vprašanju bistveno radikalnejše poglede. Leta 2016 je v raziskavi YouGov več kot polovica Britancev podpirala uvedbo prepovedi nošenja muslimanskih pokrival v javnosti.