Bodo rumene jopiče prekrile rdeče rute?

Kroničnih težav in nezadovoljstva ni mogoče zlahka odpraviti, sploh če so se družbeno krepili desetletja. Zato ima francoski predsednik težave s pridobivanjem rumenih jopičev na svojo stran, četudi je v zadnjih tednih naredil nekaj korakov nazaj pri reformiranju Francije, povišal minimalno plačo in dal ljudem besedo. Najbolj jeznih ni pomiril.

Danes naj bi nekateri spet šli na ulice. Toda mnogim državljanom gredo že pošteno na živce, zato je za jutri napovedan shod tako imenovanih rdečih rut(ic) –, ker imajo dovolj blokad in pouličnega razsajanja vsako soboto pa tudi lažnih novic in ideoloških manipulacij, povezanih s protestniškim gibanjem.

Debata, ki od 15. januarja določa francoski politično-medijski prostor, je nacionalna, pobudo za dialog je dal predsednik Emmanuel Macron, da bi naredil konec krizi rumenih jopičev in bi (skupaj z župani) našli rešitve za težave, ki pestijo Francoze. Zato ne čudi, da je prvi med njimi zdaj na nekakšni »turneji« po državi; v četrtek, recimo, se je odpravil v departma Drôme. Teme, o katerih naj bi državljani do 15. marca odprto razpravljali, so po Macronu »tek na dolge proge in ne šprint«, vsebinsko so razdeljene na štiri sklope: davki in javna poraba, javni sektor, ekološka tranzicija, državljani in demokracija. Dialog je ponujen vsem, kakor poteka vzporedna razprava na vladni spletni strani. Vsi dobromisleči Francozi imajo zdaj priložnost, da konstruktivno povedo, kaj jih tare in kako bi rešili probleme. Če so zahteve rumenih protestnikov plemenite, jih ni (več) treba artikulirati (samo) na (razbijaški) ulici, ampak jih lahko, na primer, na mnogih občinskih upravah zapisujejo v tako imenovane knjige (pohval) in pritožb. Predsednik obljublja, da jih bodo pregledali.

Se nadaljuje

In vendar so rumeni jopiči, katerih elan v zadnjih tednih nekoliko pojema kljub za mnoge hvalevredni Macronovi nacionalni razpravi, tudi preteklo soboto, med tako imenovanim desetim dejanjem, demokratično šli na ulice. Po podatkih notranjega ministrstva jih je po vsej Franciji protestiralo približno toliko kot teden prej, 84.000. Znatno več kot kdaj prej so jih prešteli predvsem v Toulousu, medtem ko se jih je v Parizu zbralo približno 7000. Čeprav je za red in mir v celoti skrbelo okoli 80.000 policistov in orožnikov, ni bilo malo nedemokratičnih izgredov. Zbori po različnih koncih države so (prav tako na spletu) napovedani tudi za danes, ko je deloma pričakovati dosedanji protestniški nemir in uporniški diskurz, v katerem še naprej ne manjka rumenih referendumskih pobud in klicev po, denimo, odpravi poslanskih privilegijev, razpustitvi zgornjega doma parlamenta, torej senata, tudi po odstopu predsednika.

Politična struktura

Kritično protestniško gibanje, ki se je porodilo sredi novembra, je bilo doslej organizacijsko slabo strukturirano in ostaja razpršeno, iz njega pa vedno znova stopi v ospredje kakšen (samooklicani) voditelj. Po pisanju Le Monda je bil decembra eden takih pevec Francis Lalanne, ki je napovedal osnovanje stranke, a je takoj zatem poniknil z javne scene. Več zagrizenosti in poguma zdaj kaže 31-letna Ingrid Levavasseur, bolniška strežnica, ki ji jezik teče kot namazan in je nosilka pred dnevi napovedane liste rumenih jopičev (Ralliement d'initiative citoyenne, RIC) za majske evropske volitve. Znanih je še devet kandidatov, starih od 29 do 53 let, po poklicu pa od gospodinje in voznika viličarja do malega podjetnika, pravnika, uradnika ...

Francija ima v evropskem parlamentu 79 sedežev, h kandidaturi RIC pa so vabljeni vsi, ki si »želijo jezo preobraziti v politični projekt s človeško noto« in bi bili »sposobni najti rešitve za Francoze«. Če se jih bo javilo preveč, bodo kandidate menda interno izžrebali. In če se jim bo res uspelo strankarsko institucionalizirati, utegnejo, kot ni malo preigravanj, volilno ogrožati posebno skrajno desnico in skrajno levico, torej svoje »naravne zaveznike«, ne pa macronizma, naravnega »nasprotnika«. Med drugim še pavšalno obljubljajo, da bodo evropsko poslansko službo opravljali kot poslanstvo, zato bodo gorečni zagovorniki državljanov ... Po eni od javnomnenjskih raziskav (Elabe) bi se rumeni jopiči kot politična struktura, o kateri se ne ve malone nič in je še ni, na evropskih volitvah lahko uvrstili na tretje mesto, za macronisti in skrajno desnico Marine Le Pen. To nemara kaže, kaj je danes politika ter kako hitro in (ne)resno jo dojema sodobnik.

Poskok priljubljenosti

Medtem ko Francija razpravlja o morebitnih rešitvah za prihodnost, ulica pa tudi danes protestira: za spremembe na bolje v podivjani globalizaciji, je predsedniku Macronu prvič po aprilu vendarle rahlo narasla javnomnenjska podpora. Po anketi Ifopa za JDD je po 4-odstotnem poskoku zdaj priljubljen pri 27 odstotkih Francozov: toliko jih je zadovoljnih z njegovim početjem. Natančnejša analiza kaže, da podporniki večinoma prihajajo iz desnega volilnega bazena, medtem ko je porast naklonjenosti na levici znatno manjši ... Nemalo je Francozov, ki razočarani zmajujejo z glavo zaradi Macronovega v zadnjem času domnevno čedalje večjega naslanjanja na nekdanjega konservativnega predsednika Nicolasa Sarkozyja. Zato je slišati pozive, da bo 5. februarja treba stavkati. A še prej bo jutrišnja nedelja, ko se bo pokazalo, koliko manjšinski, a glasni, rumeni jopiči presedajo Francozom, koliko rdečih rut bo v 66-milijonski Franciji prekrilo ulice. Menda sploh ne toliko v bran Macronu, ampak v bran dialogu in razumnosti.