Biti evropski ščit

Medtem ko so najvišji predstavniki evropskih institucij drug ob drugem sedeli ob majhnem oknu vojaškega helikopterja, so se pod njimi številni, ki so zbežali pred nasiljem, znašli v novem. Toda voditelji so bili videti zadovoljni. Z višine je bil svet videti tako, kot so si ga zamislili. Grčija je – tudi tokrat in ob pomoči Frontexa – opravila svojo nalogo. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen jo je pohvalila, Grčija, je dejala, je evropski ščit.

Samo v noči pred visokim obiskom so aretirali 45 ljudi. Več kot pet tisočim na begu, med njimi so bile ženske in otroci, pa so oboroženi policisti preprečili vstop v državo EU, potem ko je sosednja, turška stran, naznanila odprtje svoje meje. »Grčija počne natanko to, kar od nje pričakuje EU,« poudarja Dimitris Skleparis, profesor na univerzi v Newcastlu, ki raziskuje migracije. »Vsi pa bi radi krivdo preložili na soseda ali koga drugega, saj nihče ni pripravljen prevzeti odgovornosti. Kot kaže, bodo grške oblasti prosilce za azil poskušale zadržati na grških otokih, s čimer je tudi njihovo gibanje omejeno, vse tiste, ki so pred Grčijo, pa bodo poskušali zadržati tam«.

Razmere na otokih Egejskega morja, Samosu, Hiosu in Lezbosu, novinarka Katja Lihtenvalner, ki se je pred skoraj desetimi leti preselila iz Slovenije v Grčijo, opisuje kot humanitarno katastrofo, v katero je trenutno ujetih več kot 40 tisoč beguncev. Ker so humanitarne delavce pregnali, so zdaj prepuščeni sami sebi, in po besedah novinarke tudi kapricam grške vlade. »Sistem centrov zaprtega tipa in aretacije so že nekaj časa napovedani vladni ukrepi. Grčija v zadnjih dveh tednih tudi ne sprejema več prošenj za azil, čeprav je to v nasprotju z mednarodnim pravom,« poudarja. Po njenem razmere za begunce nikoli niso bile slabše. »Grčija pušča ljudi v negotovosti in v katastrofalnih razmerah v natrpanih begunskih centrih.«



Konservativna grška vlada, ki jo vodi Kiriakos Micotakis, kot pravi Katja Lihtenvalner, predvsem razvija institucije zaprtega tipa, migrantske zapore. »V teh institucijah bodo migranti živeli in že živijo brez vseh pravic, izolirani od preostale družbe z enim samim namenom: da se jih čim prej deportira,« oriše razmere v državi Evropske unije, podpisnici ženevske konvencije.
Odkar je Turčija pred nekaj tedni odprla mejo, se je po njenih besedah na grških otokih tudi mobilizirala skrajna desnica, v gibanju identitarcev so celo pozvali svoje člane, naj odidejo v Grčijo »branit evropske meje«. Nekateri posamezniki so javno pozivali k uporabi nasilja.
 

Prstni odtisi

Migracije so »največji neuspeh liberalizma 21. stoletja«, meni Marko Lovec s katedre za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede, »prihodnje generacije se nas bodo sramovale«, opozarja politolog. »Zanimivo se mi zdi, da lahko zaradi epidemije ustavimo javno življenje, vladamo z dekreti, ko pa gre za razcapance, ki se − v primeru Sircev, Iračanov, Afganistancev − premikajo od enega taborišča do drugega že več let, Sirci, denimo, od leta 2011, pa ni nič mogoče,« razmišlja Marko Lovec. »In to kljub temu, da so naši prstni odtisi povsod, tudi v Maroku in Egiptu, kjer vladajo 'naši ljudje', mladi pa v brezperspektivni situaciji razmišljajo o plavanju čez Sredozemlje in plezanju čez ograjo.«

»Ne razumemo, kako migracije delujejo in zakaj ljudje migrirajo,« meni Dimitris Skleparis. »Ljudi na zaprtih mejah, ki želijo priti v EU in ki so odšli z vojnih območij in so leta preživeli v Turčiji ali v drugih menda varnih državah, vidimo kot ekonomske migrante, sprašujemo se, zakaj hočejo v Evropo, če pa so bili v Turčiji na varnem.« Toda varnost, pravi profesor, je precej širši in kompleksnejši pojem od tega, kar se trenutno predstavlja. »Ko govorimo o varnosti nas samih, to ne pomeni samo biti varen pred nasiljem in vojno, temveč zadeva uživanje temeljnih človekovih pravic, osnovne plače, in živeti v spoštovanju in brez diskriminacije. In tega ljudje ne morejo dobiti v Turčiji ali v državah, ki so menda prav tako varne, kot je, denimo, Iran.«

Biti evropski ščit, kot poudarja Jelka Zorn s fakultete za socialno delo, ne pomeni nič drugega kot izvajanje policijskega nasilja nad otroki in odraslimi, polivanje s solzivcem, pretepanje, uporabo strelnega orožja, ukinitev azilnih postopkov, omejevanje gibanja v begunskih kampih, prisilno vračanje ljudi v Turčijo, odrivanje čolnov z begunci nazaj v morje, poniževanje in ustrahovanje ljudi. »Predsednica evropske komisije se torej Grčiji zahvaljuje za sistematično policijsko nasilje nad ljudmi, ki imajo po mednarodnih konvencijah in zakonih držav članic EU pravico do mednarodne zaščite.«


 

Smrt

Nekaj dni po tem, ko so najvišji predstavniki Evropske unije obiskali Grčijo in se s helikopterjem dvignili nad grško-turško mejo, so mediji poročali o smrti begunca, ki naj bi ga ubili streli grške policije. V vodah nedaleč od Lezbosa je malo pred tem utonil štiriletni sirski deček. Pri Mednarodni organizaciji za migracije IOM so samo letos zabeležili 68 smrti beguncev, večino na tako imenovani vzhodni mediteranski poti med Turčijo in Grčijo. V prvem mesecu letošnjega leta je v Sredozemlje pribežalo nekaj manj kot 4500 ljudi, skoraj polovica v Grčijo. Lani se jih je v Grčijo zateklo nekaj več kot 64 tisoč, največ jih je prišlo iz držav v vojni, Afganistana in Sirije, sledila sta Irak in Palestina.



Medtem pa bo agencija za zunanje meje Frontex, ki že ima v Grčiji 530 pripadnikov, pomagala s plovili, helikopterjema, letalom ter še sto varuhi meje na kopnem in morju. Grčija bo od EU dobila tudi 700 milijonov evrov finančne pomoči, od katerih bo 350 milijonov na voljo takoj za okrepitev mejnega režima, preostalo pa v okviru rebalansa proračuna, so po zadnjem obisku sklenili predstavniki EU. »To odraža, kako se EU loteva migracij, in sicer skozi varnost,« poudarja profesor Dimitris Skleparis. »Denar kanalizira v obalne straže, v Frontex, ki je pravzaprav postal superagencija, nekakšna superorganizacija, saj bo pridobil širša pooblastila. In priča bomo še večji sekuritizaciji migracij in militarizaciji meja, kot je to bilo v preteklosti.«
 

Daleč od oči

Da zadnje dogajanje na grško-turški meji poteka v kontekstu risanja interesnih sfer v Siriji v obdobju po državljanski vojni, pravi Marko Lovec. »Turčija si želi oblikovati tamponsko območje in tja naseliti sunitske begunce – nasprotnike Asada in kot zaščitni pas pred Kurdi. Evropska unija ni navdušena. Rusija je Asadu pomagala ohraniti oblast s taktiko rezanja salame – neenotnega Zahoda, vključno s Turčijo. Tamponska cona bi se lahko hitro spremenila v množično maščevanje,« nadaljuje politolog.

Samodržci v Sredozemlju so po njegovem migrante leta uporabljali kot pogajalsko orodje, leta 2015 pa so postali »orožje množičnih migracij«. Kmalu zatem sta Turčija in Evropska unija podpisali migracijski dogovor, ki je skoraj povsem ustavil migracije čez Egejsko morje v EU. »Turčija je postala sprejeta kot 'varna država', podobno, kot so ’varne' tudi nekatere druge države, kljub opozorilom, da je to v nasprotju z mednarodnim pravom,« nadaljuje politolog. »Breme azilnega postopka in zagotavljanja pravic beguncem je še vedno na ramenih vstopne države, kar, kot vidimo v primeru Grčije, vodi v nehumanitarni odnos,« razmišlja Lovec. So se pa evropski politiki po njegovem iz let 2015 in 2016, ko smo beležili številnejše prihode beguncev v Evropo, naučili, da jih je treba držati čim dlje stran od oči domače javnosti. »Razlika med vzhodno in zahodno Evropo je pri tem zgolj ta, da vzhodni voditelji želijo biti kot Orbán, zahodni pa bi radi, da 'orbani' za njih opravljajo umazano delo, medtem ko se sami posipajo s pepelom.«
 

Azil kot farsa

Evropske vlade so še do nedavnega poskušale dajati vtis, da je mogoče oboje hkrati − varovati meje in spoštovati pravico do mednarodne zaščite, poudarja Jelka Zorn s fakultete za socialno delo. Toda v praksi, nadaljuje raziskovalka migracij, varovanje meje pomeni potiskanje ljudi nazaj po balkanski poti, pogosto z uporabo fizičnega nasilja, poniževanja in mučenja, vselej pa brez ustreznih pravnih varovalk. »Pri odganjanju beguncev gre za kršitev njihovih pravic, kar pa v vladnem in policijskem jeziku pomeni varovanje meje. Do nedavnega se je morda še zdelo, da bi bilo mogoče oboje hkrati, in sicer zato, ker tudi policija kljub izvajanju nasilja in protizakonitih praks uporablja lepe besede človekovih pravic,« Jelka Zorn pojasni institucionalizirano hipokrizijo. Pri tem organizacije, soočene z nasprotujočimi si cilji, to zadrego rešujejo tako, da ločijo dejanja od retorike. »V praksi je azilni sistem neločljivo spojen z nasilnim nadzorom mej, zato je azil farsa. Obstaja kot normativni pravni okvir pravic in postopkov z retoriko človekovih pravic, v praksi pa prevladujejo ukrepi eksternalizacije evropske meje, pri čemer so Grčija, Bosna in Hercegovina ter Hrvaška evropski ščiti.« Evropska unija, razlaga profesorica, vse bolj potiska svoje meje navzven zato, da »brutalnost njihovega varovanja ni preblizu«. To, kot poudarja, razprši odgovornost in otežuje upor proti policijskemu nasilju nad ljudmi na poti.

Po njenem sicer zgražanje nad nasiljem na mejah, ne da bi bili pripravljeni ljudi sprejeti v vse evropske države, tudi v Slovenijo, nima nobenega pomena. »Argument za to je tudi zaščita pred koronavirusom, saj bomo varni le takrat, ko bomo varni vsi, kar vključuje tudi ali pa zlasti begunce in begunke v Grčiji in Bosni in Hercegovini,« razmišlja Jelka Zorn. »Očitno pri razumevanju in odpravljanju rasizma potrebujemo zunanjo prisilo, saj dokler ne bomo vseh ljudi spoštovali kot ljudi in vsem zagotovili enakih civilizacijskih standardov, ne bo niti varen niti svoboden nihče med nami.«
 

Odprto pismo

Medtem ko je na Balkanu več deset tisoč beguncev, so s širjenjem novega koronavirusa že tako težke razmere, v katerih so se znašli, postale še težje. Na to so pred dnevi v odprtem pismu v štirih jezikih opozorili v mednarodni mreži aktivistov Transbalkanska solidarnost. Strah za lastno življenje in življenje drugih okoli nas, s katerim se srečujemo te dni, je za mnoge vsakdan, v katerem živijo že dolgo. »Izredno stanje, ki velja tudi v številnih državah v regiji, je vzvod za ohranjanje in utrjevanje družbenih neenakosti ter žal služi kot sprožilec za nadaljnjo stigmatizacijo in zatiranje najbolj ogroženih med nami. Izredno stanje ne bi smelo biti izgovor za nadaljevanje politik izključevanja, zapiranja, izgonov, trpljenja in stisk.« In v razmerah boja proti pandemiji, so še zapisali, izključitev dela prebivalstva v imenu zaščitnih ukrepov tudi izniči vsa prizadevanja za zaustavitev širjenja.