»Bilo je res strašno, a imeli sva srečo«

Lombok – »Z vsem sva imeli srečo,« sta napisali Janja in Irena Štukl, sestri iz Lucije, ki sta na celomesečnem popotovanju po Indoneziji in sta se znašli sredi potresne katastrofe na Lomboku. Kaže, da sta imeli precej sreče, a zdaj morata čakati štiri dni na letalski prevoz z Lomboka na Bali.



Včeraj sta napisali pismo prijateljicam s sporočilom, da sta dobro, kasneje pa nam je deloma uspelo vzpostaviti tudi stik po internetu. »Bilo je res strašno, ker sva bili na otočku Gili Meno (zelo majhen, brez hribčka). Videti je bilo, kot da se bo prelomil. To je bil boj za življenje. Adrenalina je bilo toliko, da ne vem, ali mi ga bo še kdaj uspelo toliko pridelati. Že potres in popotresni sunki, potem pa ruševine najine koče! Noč sva preležali na obali, zjutraj sva pobrali svoje stvari in poskušali priti na čoln. Na otočku ni bilo več elektrike, posledično pa niti vode in hrane,« je zapisala Janja Štukl, učiteljica na OŠ v Sečovljah.



»Z vsem sva imeli srečo. Najprej, da nisva bili v koči, saj se je zrušila. Potem, da sva za večerjo sedeli na obali, kajti restavracija se je zrušila pred najinimi očmi. Potem, da nisva bili v gneči, brez vsega, na stadionu, kamor so namestili ljudi, ampak sva ležali na blazinah in rjuhah na obali in poskušali spati med tresenjem tal ... Potem, da sva med prvimi zjutraj po hudem boju za prostor na čolnu odšli z otoka na Lombok v zrušen in kaotičen Bangsal, kjer sva čakali na prevoz na letališče.



Po dveh urah se nama je uspelo stisniti na ogromen kamion. Na letališču pa je bila nepopisna gneča bežečih, odhajajočih. Letalske vozovnice sva dobili, a šele čez štiri dni. Toda zdaj je treba čakati nanje že en teden. Vse sva organizirali sami, vse plačali, sicer bi bilo neznosno. Srečo sva imeli tudi, da sva po celodnevnem precej strašnem popotovanju dobili sobo na jugu Lomboka, kjer je mirno. Poleg letalske vozovnice imava še posteljo, vodo, hrano, internet ... Nimava se kaj pritoževati,« sta zapisali prijateljicam in dodali: »Danes bova končno oprali perilo. Malce že smrdi. Poiskali bova zdravnika. Jaz si želim injekcijo proti tetanusu. Pri plezanju na zelo zarjavel in umazan kamion sem se opraskala po nogi. Treba je bilo splezati meter in pol visoko. Zato proti tetanusu. S takšnimi kamioni tu odvažajo tudi smeti. V petek letiva na Bali. Čaka naju nepopisna gneča na letališču. Najbolj žalostno je to, da so tako nepripravljeni na takšne razmere. Nobenega obveščanja, nobene organizacije prevozov. Na Trawanganu je vojska predvsem poslikala sebe, češ, kako dobro evakuira množico. V resnici pa so najbolj profitirali lokalni zaslužkarji. Ampak obala je tukaj rajska ...« nam je z dobršno mero zdrave ironije povedala Janja Štukl.



Kako je z drugimi turisti in z razmerami na splošno, nam zaradi motenj v komunikacijah v Indoneziji še ni uspelo izvedeti.