Beograd ignorira zahteve haaškega sodišča

Srbska oblast se še ni odzvala na zahtevo haaškega sodišča, naj izroči poslanca Srbske radikalne stranke, ki sta obtožena nespoštovanja sodišča. Ker je mednarodni pritisk na Srbijo popustil, bosta Vjerica Radeta in Peter Jojić najverjetneje še naprej sedela v poslanskih klopeh.

Omenjena poslanca Srbske radikalne stranke (SRS) sta izjavila, da prostovoljno ne bosta odšla v Haag. Sklicujeta se na sodbo beograjskega višjega sodišča za vojne zločine, ki je leta 2016 odločilo, da so lahko srbski državljani izročeni v Haag, če so obtoženi za vojne zločine, ne pa zaradi nespoštovanja sodišča.

Ustrahovanje in podkupovanje prič

Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (Icty) v Haagu je trojico pripadnikov SRS, Jovo Ostojić je preminil leta 2017, obtožilo zaradi nespoštovanja sodišča že leta 2012. Icty je nalog za njihovo aretacijo poslal Beogradu leta 2015, leto kasneje pa je razpisal mednarodni nalog za aretacijo.

Zaradi kritike Ictyja, da je Srbija dolžna izročiti obtožene, ker se je zavezala, da bo sodišču nudila vso potrebno pravno asistenco, je tedanji premier Aleksandar Vučić pisno odločno zahteval od Haaga, naj spoštuje Srbijo. Najvišja zagrožena kazen za nespoštovanje sodišča je sedem let zapora, vendar ni običajna. Tudi prvak SRS Vojislav Šešelj je bil zaradi nespoštovanja sodišča obsojen na le 12 mesecev zapora.

Radeta in Jojić sta bila obtožena zastraševanja, poniževanja in podkupovanja prič v dveh primerih, povezanih z maratonskim procesom proti Šešlju. MICT je njun primer lani predal Srbiji, vendar je sodnik Liu Daquan odločil, da bo sojenje potekalo v Haagu. Sodnik se je za ta korak odločil, ker naj bi se priče bale za svoja življenja, če bo sodni proces potekal v Beogradu. MICT je za oba obtožena že izdal nov mednarodni nalog za aretacijo.

V primežu radikalne preteklosti

Po oceni analitikov bo srbska oblast znova ignorirala zahteve iz Haaga. Politična cena za izročitev Radete in Jojića bi bila visoka, ker bi Vučića v delu volilnega telesa, na katerega računa, razglasili za izdajalca. Rezultati javnomnenjskih raziskav kažejo, da so številni srbski državljani prepričani, da je haaško sodišče pristransko. Čeprav je politični pomen SRS, ki po anketah ne bi prestopila parlamentarnega praga, marginalen, se Vučić noče spreti z nekdanjimi strankarskimi kolegi.

Šešelj se lahko sprehaja od enega televizijskega studia do drugega, dokler ne kritizira oblasti. Nihče mu ne brani, da zavrača svoje zločine, hujska proti Hrvatom, Bošnjakom in Albancem ter žali opozicijske poslance z nazivi, kot je »ustaške kurbe«. Šešlju tudi še niso odvzeli poslanskega mandata, čeprav bi mu ga po zakonu morali, ker ga je MICT v prizivnem postopku lani obsodil na deset let zapora zaradi zločinov proti človečnosti. Šešlju ni bilo treba v zapor, ker je kazen že odslužil v haaškem priporu.

Polno sodelovanje Srbije s haaškim sodiščem ni več ključni pogoj na njeni poti v EU. Po aretaciji političnega voditelja in vojaškega poveljnika bosanskih Srbov Radovana Karadžića in Ratka Mladića je mednarodni pritisk na Srbijo popustil. Ker je to delo opravila predhodna oblast, se je Vučić izognil neprijetni nalogi, da aretira ljudi, ki jih je v svoji politični preteklosti imenoval za junake.

Zahod zanima predvsem rešitev kosovskega vprašanja, tako da bo najbrž zamižal, če bo Beograd še naprej ignoriral zahteve haaškega sodišča. Če bo Vučić ohranil status najmočnejšega srbskega politika, ki lahko preseka kosovski gordijski vozel, ga ne bo nihče gnjavil zaradi nespoštovanja haaškega sodišča. To tudi pomeni, da bosta Radeta in Jojić ostala v poslanskih klopeh, srbske meje pa bosta prestopila na lastno odgovornost. Če ne bosta tvegala, bosta lahko še vedno šla v Hrtkovce, kjer je njun šef Šešelj pozival rojake, naj deportirajo vojvodinske Hrvate.