Begunci? Bolj ko so daleč, raje jih imamo

Ljubljana – Svet beleži nov žalostni rekord: 71 milijonov svetovnega prebivalstva je razseljenega, 25 milijonov od teh je bugencev. Zaradi vojn, lakote, nasilja je svoj dom vsaki dve sekundi prisiljen zapustiti en Zemljan; brez doma je že vsak 108. Visoki komisariat Združenih narodov (ZN) ugotavlja, da je število razseljenih doseglo najvišjo točko po letu 1950.

Skoraj desetina ali 6,7 milijona vseh razseljenih in pobeglih v svetu prihaja iz Sirije, sledijo Afganistan, Južni Sudan, Mjanmar in Somalija. Lani se je tej nesrečni populaciji pridružil nov masovni val iz Etiopije, kjer je etnično nasilje z domov pognalo poldrugi milijon ljudi – a jih je večina ostala razseljena znotraj meja lastne države. Letos begunska tragedija pretresa latinsko Ameriko: iz Venezuele je v zadnjih treh letih zbežalo oziroma migriralo štiri milijone ljudi … Polovica beguncev je mlajših od 18 let.



A svet, kot ugotavljajo človekoljubne organizacije ob današnjem svetovnem dnevu beguncev 20. juniju, ostaja ob človeških tragedijah in stiskah migrantov ter beguncev, ki iščejo nove priložnosti v razvit(ejš)ih državah, bolj ali manj brezbrižen. To potrjuje tudi zadnja globalna, Ipsosova študija o odnosu do beguncev v 26 državah. Ljudje sicer razumejo, da s kriznih območij prebivalstvo beži, hkrati pa kar 54 odstotkov vprašanih dvomi, da so tujci, ki iščejo zatočišče v njihovih državah, v resnici begunci. Verjamejo, da gre za prišleke iz ekonomskih razlogov ali za vsiljivce, ki želijo izkoristiti »njihove« socialne ugodnosti. Temeljni pravici beguncev, da iščejo zatočišče, poleg Madžarov precej oporekajo tudi Japonci. S politiko zapiranja državnih meja za begunce se najbolj strinjajo v Indiji, Turčiji, na Švedskem in v Srbiji, najmanj so ji naklonjeni v Kanadi, Braziliji in Čilu. Kar 40 odstotkov vprašanih je še vedno za to, da bi morali državne meje za begunce zapreti. (Proti)begunski skepticizem se je občutno povečal na Švedskem, v Mehiki, Španiji in Srbiji. Le dva od petih na svetovni ravni menita, da se begunci uspešno vključujejo v novo družbo. O tem še najbolj dvomijo Južnokorejci, Švedi in Turki.

Nestrpnost pred človekovimi pravicami

Evropsko migracijsko politiko, ki se »preveč osredotoča na to, kako odvrniti ljudi od prihoda v Evropo, premalo pa na človekove pravice«, je včeraj ostro kritizirala komisarka Sveta Evrope za človekove pravice Dunja Mijatović, rekoč, da imajo države pravico nadzorovati svoje meje in zagotavljati varnost, a da so hkrati zavezane tudi k zaščiti pravic v skladu s pomorskim pravom, pravom človekovih pravic ter mednarodnimi konvencijami o beguncih. Državam je predložila seznam 35 priporočil za bolj človekoljubno ravnanje z begunci, med drugim tudi, da nevladnih organizacij, kapitanov ladij in ladjarjev, ki se odločijo pomagati ljudem v stiski, ne bi smel nihče kaznovati. »Zaščita človekovih pravic in učinkovito upravljanje z migracijami nista nasprotujoča si cilja,« je poudarila.



Tujci si pot v Evropo utirajo večinoma po dveh »uradnih« begunskih poteh – sredozemski in balkanski. Mnogi nikoli ne pridejo na clj. Na poti čez Sredozemlje je samo letos utonilo že več kot 2800 ljudi ali 35 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. V Sloveniji je po zadnjih podatkih dobrih šesto beguncev oziroma oseb s priznanim statusom mednarodne zaščite, večina jih je iz Sirije.