Balkanizacija Afrike ali afrikanizacija Balkana?

Tudi če se ne bi pojavili Kitajci, bi lahko ugotovili, da sta Balkan in Afrika podobna drug drugemu. Že Patrice Lumumba, ki je leta 1960 postal prvi premier tedanje Republike Kongo (ta se je nato imenovala Zair, zdaj je Demokratična republika Kongo), je opozarjal na nevarnost, da bi se njegova država lahko balkanizirala.

Afriške stereotipe pogosto uporabljajo tudi v sodobni Srbiji, kadar govorijo o »črnih luknjah«, v katerih izginjajo njene propadle industrijske zmogljivosti. Zoran Ćirjaković z beograjske fakultete za medije in komunikacije je v pogovoru za Delo povedal, da sta Balkan in Afrika »svetovna bavbava«. Po marsičem sta podobno stigmatizirana dela sveta.

Zanimivo je, da sta te dni po naključju sovpadla dogodka, ko je Kitajska odprla vrata voditeljem 53 afriških držav, ki so pravkar v Pekingu na sedmem forumu o kitajsko-afriškem sodelovanju (Focac), ter si je hkrati kitajska družba za izkopavanje in obdelavo zlata in bakra Zijin Mining z 1,46 milijarde dolarjev vredno naložbo odprla vrata v RTB Bor (rudarsko-talilniško območje Bor) v vzhodni Srbiji.

Vladni predstavniki in ekonomski strokovnjaki ponavljajo, da so RTB Bor tako rešili iz »črne luknje«, v katero je kljub več kakor stoletni tradiciji padel zaradi visokih dolgov in slabega upravljanja. Kitajska družba bo postala 63-odstotna lastnica in bo odločala o upravljanju, vendar bo obdržala vseh 5000 zaposlenih, odplačala preostale dolgove in že v treh letih zagotovila polno zmogljivost talilnice, ki znaša 80.000 ton.

​Do zdaj najresnejša kitajska naložba v Srbiji ni po naključju povezana s to dragoceno surovino. Azijska sila sama porabi skoraj polovico svetovne proizvodnje prečiščenega bakra.
 

Srbska naklonjenost Kitajcem

Tako se v tem po mnenju nekaterih veselem trenutku Balkan in Afrika povezujeta s svileno kitajsko vrvico, ki jo bodo kmalu prerezali, ko bodo RTB Bor predali v roke družbi Zijin, in ki so jo že uporabili ob vstopu kitajske družbe Citic Metal Co. v rudnike bakra v Demokratični republiki Kongo – torej v državi, v kateri je na balkanizacijo opozarjal njen prvi premier.



Med pogovorom z Zoranom Ćirjakovićem sva poskusila primerjati kitajsko navzočnost na Balkanu in afriški celini, eden izmed najboljših srbskih poznavalcev te celine pa je najprej opozoril na pozitivne podobnosti. »Zelo pomembno pri vsem skupaj je upoštevati okvir kitajske pobude (gospodarskega) pasu in (svilne) poti,« je dejal profesor Ćirjaković. »Kitajski koristi sodelovanje s čim več državami, zato so njene naložbe tu ali v Afriki na splošno pozitivne.«

Hkrati lahko opazimo tudi razlike, kajti Afrika je za azijsko silo zanimiva predvsem zaradi surovin, RTB Bor pa je z dragocenimi zalogami bolj izjema kakor pravilo na kitajski poti prek Balkana, kjer ta država vlaga predvsem v gradnjo infrastrukture in energetskih obratov.

»Najpomembneje se razlikujeta po tem, da je Srbija na pragu EU,« je povedal Ćirjaković in potrdil, da je za Kitajsko zelo pomembno zgraditi pas in pot prek stare celine, da bi si zagotovila navzočnost na tem strateško pomembnem trgu.

»V Srbiji so zelo naklonjeni Kitajcem,« je poudaril profesor Ćirjaković, »Kitajski tu ni treba zapravljati za propagando.« Tudi brez te jo namreč zaupljivo sprejemajo. Ćirjaković je tudi poudaril, da je uradni Peking izbral Beograd kot naravnega sogovornika, kajti »Kitajcem je všeč, da se lahko pogovarjajo samo z enim človekom«. Zelo pomemben se jim zdi stabilen režim in tu ni ne v bližnji ne daljni prihodnosti videti nikogar, ki bi lahko predčasno prekinil vladanje predsednika Aleksandra Vučića.
 

Sumičavi Zahod

Toda razlike med kitajsko navzočnostjo na Balkanu in v Afriki so vendarle velike. Po Ćirjakovićevih besedah si kitajsko vodstvo ne želi kopije kolonialnega sistema, vendar je navzočnost Kitajcev v afriških državah očitna. »To je lahko tudi pozitivno,« je dejal beograjski profesor, »saj se nekdanji kolonizatorji in kitajski vlagatelji razlikujejo ravno po tem, da Kitajci osebno prihajajo na teren, da bi tu ne samo nadzorovali in izkoriščali krajevno prebivalstvo, ampak z njim tudi sodelovali.«



»Res je, da Afričani opažajo, da se Kitajci ne mešajo z njimi,« je poudaril Ćirjaković. »S seboj prinesejo vse, od restavracij in začimb do postelj in posteljnine.« Kitajski vlagatelji in izvajalci projektov tudi v Srbijo prihajajo s svojimi delavci, vendar so tu precej manj opazni. »Kitajska je tu res slabo opazna, tu niti ni veliko njene kulture in verjetno je tako deloma zato, ker se Peking izogiba preveliki širitvi svojega vpliva na ozemlju, nad katerim visi evropski žaromet.«

Kitajci opažajo, da sta si njihov pohod prek Balkana ali v Afriko podobna predvsem po tem, da je pri obeh Zahod podobno sumničav. Vnaprej pričakujejo, da bo Bruselj spraševal, kaj namerava Zijin storiti v RTB Boru, prav tako je že slišati vprašanja o kitajsko-afriškem srečanju, med katerim bodo razkrili nove kanale sodelovanja.

»Grozdje je kislo,« je partijski časopis Global Times komentiral izjave zahodnih kritikov kitajskega prodora na afriško celino. »Bolje bi bilo, da bi se ZDA in Evropa vprašale, zakaj je njihovo sodelovanje z Afriko tako slabo.« Enako bi se lahko vprašali o Balkanu. Dokler se bo Evropa bala »črnih lukenj«, jih bo Kitajska zapolnjevala. Nato bo prepozno za pripombe.